Podelitev priznanja Matiji Volontarju

Na včerajšnji podelitvi občinskih priznanj za dosežke v športu za leto 2022, je bil med dobitniki srebrnega priznanja zudi naš član Matija Volontar.

Priznanje je prejel za odličen prvenstveni vzpon  v dotlej še ne preplezani zahodni steni 6180 m visoke gore Pomlaca/Ngole East. Za steno so potrebovali le dva dni in sicer 23. in 24. 10. 2022, smer pa poimenovali Screaming Barfies, Ocena: AI5/70-90°/IV-V, 1100 m.

Alpinistični odsek mu za prejeto priznanje čestita.

Na vrhu Ngole East. Foto: Bor Levičnik

Cjajnikov in Pichsov žleb

Osrednji del Karavank letošnja zima kar zadovoljivo zalaga s snegom. Na senčni, severni strani snežna odeja sega do dolin. Vremensko poslabšanje pred tednom dni, je dodalo ravno pravšnjo količino novega, da je dodobra prekril staro, trdo podlago, hkrati pa se ni bistveno povečala plazovna nevarnost. Pa še hiter temperaturni zasuk, pri katerem je temperatura v nekaj urah padla za več kot 10 stopinj, je pripomogel, da se je novi sneg odlično sprijel s staro podlago. V pričakovanju dobrih razmer smo se v soboto podali na severno stran Košute. Od skoraj desetih kandidatov smo se na koncu zjutraj zbrali štirje in se odpeljali na izhodišče za Kočo pod Košuto. Dva predhodnika iz Gradca sta nam utrla gaz do dobrih 100 m pod Cjajnikovo škrbino, tam pa sta zaključila z mukotrpnim mletjem pršiča in raje odsmučala v dolino. No, mi smo njuno delo dokončali, in odsmučali navzdol, a le do vstopa v Pichsov žleb, ki nas je že zjutraj mamljivo vabil med svoje strme stene. Zadnji, najstrmejši del žleba je redko smučljiv, saj mora biti snega res veliko, da žleb postane toliko širok, da omogoča zavoje. Tokrat smo smuči pustili pod izstopnim delom žleba in lahkih nog odkorakali na sončno, slovensko stran. Ravno toplo sonce, ki je ogrevalo prisojno stran je bilo krivo za kamnit projektil, ki je uničil Brankino čelado na sestopu. Na srečo samo čelado. Razmere za smučanje pa so bile res čudovite. Redkokdaj se zgodi, da se na taki strmini obdrži tako velika količina mehkega snega, ki ne plazi in omogoča varno in sproščeno smuko.

Karnijci z juga

Za spremembo smo se v nedeljo podali na mal daljšo pot v smeri Sappade, a zavili malo prej v ene rovte in proti vasi Collina. Konec ceste je pri koči Tolazzi na višini 1450m.

Tam nas pričaka muzika in hostese, saj je ta dan potekala TS tekma za svetovni pokal…., zato smo resno razmišljal o udeležbi. Pa je Ata reku, da ni najbolje pripravljen in bi tokratno tekmo raje izpustil. Ostali smo bili solidarni in smo šli skupaj lepo ležerno svojo pot. Sprva po cesti do koče Moraret, tam pa se teren odpre in smo obrnili v smeri sedla Moraret in Rifugia Marinelli (2112m). Zaradi pomanjkanja snega so eni tam obsedeli na prijetnem sončku, ta sitni smo pa peš naredili še kakih 200 višincev do vrha Pic Chiadin (2302m). So pa že med našim vzpenjanjem tekmovalci zaključevali svoj krog in drveli svojim tako željenim zmagam naproti. Za info, najboljši je za cca 1200 višincev ter spust nazaj dol potreboval uro in 14 min!!

Ampak, mi se držimo zlatega reka, da je v hribe je zmerej en dan daleč. Odsmučali smo za zadnjimi dirkači v našem penzionerskem slogu (razen Nanike seveda), se vmes lepo nadihali in spočili pekoče noge ter turo kakopak zaključili pri koči Tolazzi. Prijeten dan z mnogimi novo odkritimi tereni smo preživeli: Robi in Nanika, Renata, Tufek, Maja in Ata. Pa moja malenkost.

Ko VDV ne razočara

Dons sva z Renato izkoristila (njen) dopust in šla pogledat na Pokljuko, če niso naši biatlonci popokal še kaj poleg tarč. Ja, dve kavki sta nama delali družbo na vrhu Vel. Draškega vrha.

Ker pravjo, da je rana ura slovenskih fantov grob, sva se z Rudnega polja odpravila, ko je bil dan že fajn narejen. Do Jezerc se pot preko Konjščice itak vleče, pol pa rata malo bolj hribovsko. Na vrhu sva bila dovolj zgodaj (10.30) in sonce je toplo sijalo, pa sva si vzela čas za klepet s kavkama (Mimgrme, datlje imajo neznansko rade). Po obveznem zajemanju krajine v fotoaparai , se odpraviva dol. Smućarija je bila vse pohvale vredna, na soncu lepo odjenano, v senci trdo in grifasto, nad Konjščico pa itak že mal pregnojeno. Še vzpon na zgornjo pot, ki je odveč, pa v Gorje na pi(vo)jačo.

Za vse, ki ne smučate, tura je lepo opremljena s štapnami, je pa treba bit zgodaj, da se ne predira do riti.

Jagovčev plaz (T-, 40-35 stopinj, 400m)

Današnji dan ni bil tako poleten, kot včerajšnji. V dolini Borovnice sva z Maticem štartala pri ekstremnih -3 stopinjah celzija. Posledično sva imela vseh 1400 višincev do vrha Obirja trdo podlago. Prva polovica žleba je bila izvrstna. Smučala sva po čudoviti “grifik” kloži. Druga polovica pa je, še posebej po dopoldanski razjasnitvi, dodobra pomrznila. Je bilo potrebno kar konkretno stopiti na robnike. No, naju vsaj niso ogrožali plazovi, katerih včerajšnje sledove, sva si ogledala na dostopu. Nadaljevanje pa ni dovoljevalo pravih smučarskih užitkov, saj se je pomrznjena površina ponekod nepričakovano predirala, a kot sem pred nedavnim prebral na enem izmed alpinističnih portalov, so jutra najlepša zjutraj. Tudi midva sva, v skladu z veleumno izjavo sklenila, da je vseeno smučati najbolje po snegu in po petih urah zadovoljna zaključila pokrajinsko izredno lepo turo čisto spodaj ob glavni cesti pri avtu. Tudi to nekaj šteje. Levi krak grape, ki izstopi skoraj čisto na vrhu in je nekoliko strmejši, pa na žalost zaradi pomanjkanja snega na izstopu, ni smučljiv.