AO Jesenice

En dober teden bivanja pod vršaci Visoke Dufineje smo izkoristili kar se da. Na srečo nam je bilo ves čas naklonjeno tudi vreme. Res se za vsakogar kaj najde: družine, otroke, planince, frikote, alpiniste, Alpiniste…

V torek 4.8 sva se z Gregom Koflarjem (AO Mojstana) odpravila v severno Steno Triglava, kjer sva po Jugovem stebru dostopila do Sfinge, ter splezala Obraz. Dostop sva si skrajšala tako, da sva spala v bivaku pod Luknjo. V pomoč pri orientaciji v Jugovem stebru nama je bil vris Mihe Valiča. Do pod Sfinge sva plezala izmenično brez večjih težav. Grega ni imel namena prostega vzpona Obraza, zato sem celotno smer plezal v vodstvu. Vse raztežaje razen znamenite strehe sem splezal na pogled, streho pa v četrtem poizkusu. Grega pa je z nahrbtnikom plezal večinoma prosto, kjer pa ni šlo, pa si je pomagal z opremo. Ker sva bila neučakana, sem zadnja dva raztežaja združil v enega, ter se po mokri šestici povzpel do vrha. Smer je lepa, odlično opremljena, ter mestoma krušljiva.

Z Matijem Volontarjem sva v petek bila v NŠG. Splezala sva smer Bob Marley in Spominsko Srečku Rihterju.
Bob Marley (VII+) ima težak a zelo lep prvi raztežaj. Našla sva eno skico na netu, ampak ta razdeli prvi raztežaj na dva dela, čeprav tam ni primernega mesta za stojišče, pa tudi razdalje je kratka. Brez posebnih težav za Matija, jaz sem pa kot drugi mal visel na detajlu.

Spominska Srečku Rihterju (VI-) je presenetila. Smer je skoraj neopremljena, najtežji deli so bili tudi mokri, popoldne pa je tudi precej zahladilo. Kar težko, je pa skala odlična.

Uspešen dan, pa še zgodaj ni bilo treba vstat 🙂

Po ekspresnem vplezavanju v Skalaški in Vidovi prejšnji teden z Neli, sem se pridružil taboru perspektivnih alpinistov v Courmayerju (sicer v lastni režiji ker sem se pozabil prijavit).
Po precej vroči vožnji (brez klime) smo v petek zvečer prispeli v Courmayer. Nastanili smo se v kampu Grandess Jorasses. Kljub celonočnim nevihtam smo upali da bo zjutraj kaj suhega za splezat. Prvi dan se nas je večina odpravila v nižjeležečo steno parete dei titani. S Tinom Pelcom sva plezala kombinacijo nekih smeri, ki jih ni v vodničku. Stena je bila dokaj suha.

Vreme je kazalo še en dan stabilnega vremena, zato smo se odpravili v višje stene. Dve navezi smo odšli v vzhodno steno Aig. Croux nad kočo Monzino. Na dostopu smo odšpilali še en fuzbal na ročke za ogrevanje. S Tjašo Jelovčan sva plezala smer Jean-Marie. V drugem cugu sem se spraševal o smiselnosti našega početja ob skopo posejanih svedrovcih, ampak sem višje uredil psiho in je šlo bolje. Ravno ko sva prišla na vrh je začelo deževati in pihati. Abzajlali smo v patagonskih razmerah, štrik v bil večino časa vodoravno. Hitro smo sestopili na zasluženo pivo.

Po enem dnevu pavze je napoved obetala še en lep dan. Nekaj se nas je odpravilo v satelite mt. blanc du tacula. S Tajšo sva napadla mali Capucin in splezala dve smeri. Sicer sva malo bolj globoko dihala zaradi višine, ampak je plezanje potekalo brez večjih posebnosti, razen faljenega prvega cuga. Ker smo bili prepozni za gondolo smo šotore postavili na ledeniku in se zbudili v sneženo jutro. Zjutraj smo po hitrem postopku šli v dolino.

Za zadnji dan so nekateri že odšli domov, dve navezi pa smo spet šli v parete dei titani. Plezali smo smer Venus, ki je lepa, platasta in dolga.

Treba bo prit enkrat v bolj stabilnem vremenu, da bo šansa še za kakšne daljše ture.

Včeraj sva z Daretom šla pogledat kako zgleda ta smer. Ker je obrnjena na jug, sva menila, da bo včerajšnje oblačno vreme primerno. A naju je oba zeblo, ker je pihalo in je bila skala mrzla, pa še vmes naju je presenetilo par kapelj dežja.

Za nedeljsko dopoldansko telovadbo je bilo kar OK. Obema se ocene po rastežajih zdijo malo čudne. Prva dva rastežaja sta ocenjena premalo, zadnja dva pa preveč (no, kakor za koga).

Zapora ceste zaradi Medvedjeva naju ni pustila prezgodaj domov, pa sva na sprostitev prometa počakala v Erjavčevi koči. Slik ni, ker megla ni ravno najboljše vreme za deljenje čudovitih razgledov. Bodo pa naslednjič, ko bo vreme boljše in skala toplejša.