Množično v Paklenico

Kljub orkanski burji smo se nekako nakapali in v četrtek zvečer nas je bilo pri Adrijani za en manjši avtobus. V petek je bilo še precej vetrovno, a je bila želja po plezanju dosti močna, da smo se zapodili po smereh v kanjonu. Ta dan je podlegel Albatros, pa tudi kup lažjih smeri. Pridni so bili novopečeni pripravniki, ki so si zjutraj redno skuhali zajtrk, čez dan pridno plezali, zvečer pa nas stregli s pijačo.

Sobota je bila kičasto lepa, zato se je spet plezalo, nekaj pa nas je zavilo v kanjon Male Paklenice, nakar smo potegnili še daleč v rebra Velebita in se čudili in naslajali v miru in lepotah skrivnostnih velebitskih gozdov. Mladince pa je iz sten Paklenice itak spodila šele tema.

V nedeljo dopoldne je bilo potrebno izkoristit za še kakšno smer, je bila pa v kanjonu že taka gužva, da smo nekateri temu rajši ušli na obalo. No Pakla je lepo uspela, smeri je bilo preplezanih toliko, da jih ni za naštevat in normalno, da se spomladi spet vrnemo.

  • Polmesec – Matic, Ivan Vitez VII+/VIII-
  • Albatros-Velebitaška – Matic, Jao
  • Armadilon – Neli, Matic in Andraž, Vladimir
  • Bračna smjer – Luka, Andraž
  • Danaja – Luka, Miha in Andraž, Vladimir
  • Flex & rex – Luka, Peter
  • Frau Bluer – Luka, Peter
  • Turinger weg – Andraž, Vladimir
  • Pixi in dixi – Neli, Roman
  • S rebro – Miha, Metod
  • Akademski – Miha, Metod
  • Centralni kamini – Grega, Neli, Metod
  • Barba antin – Grega, Metod
  • Nosorog – Luka, Miha in Miha, Metod in Roman, Nina
  • Kanjonska – Maja, Majda in Raf, Aleksandra in Grega, Andrej
  • Josipa Debeljaka – Roman, Nina
  • Oprosti mi pape – Grega, Andrej in Mirko, Rajc, Ata in Roman, Nina
  • Tinjin – Neli, Roman, Nina in Lojz, Darka, Majda
  • Oliver Dragojevič – Mirko, Majda

Glavno da se klajmba 2015, Biokovo

V sredo smo posadka v sestavi Lidija, Katarina, Metod, Rok, Božo in Mare šli v Makarsko na letošnji tabor Glavno da se klajmba. Večerno dogajanje je bilo sicer v Brelah, kjer so organizatorji poleg žurke organizirali tudi predavanje Borislava Aleraja- Akca – legendarnega Velebitaša s katerim smo imeli čast po predavanju malo podebatirati. Predstavil je dobrih 20 let plezanja v Velikem Kozjaku, kjer so s prijatelji l. 1994 našli nedotaknjene stene. Vsako leto so dodali nekaj prvenstvenih smeri. Večino smeri so splezali brez vrtanja, kline izbili, zato je zaželjeno, da stene ostanejo take kot so bile. Za naslednje leto pripravlja izdajo plezalnega vodnika. Dal je kar nekaj idej za plezalni tabor, ki ga bomo mogoče v prihodnosti izvedli. Sobotna žurka je zaradi slabe napovedi odpadla. Mi pa smo namesto plezanja deževen dan izkoristili za gobarjenje v Parku prirode Biokovo.

V četrtek in petek nam je vreme služilo in smo splezali: Lidija in Božo – Psiho blok 6a 200m, Ciciban 6a+ 240m, Bodri morning 5b 100m, Katarina in Rok – Giardino botanico 6a+ 155m, Bodri Morning 5b 100m, Duhovi Biokova 6a 150m, Metod in Mare – Bodri Morning 5b 100m, Moon stalker 6a+ 100m, La Schiena della Balena 6a 150m.

Ne glede na to, da smo lahko izkoristili samo dva plezalna dneva, se bomo naslednje leto spet vrnili. Biokovo nam je vsem všeč, kaj naj rečem drugega.

Velika Baba, Nova centralna smer

V nedeljo sva s Sandro splezala Novo centralno. Napoved je obetala celo nekaj sonca, a je bilo cel dan oblačno, vrhovi pa v megli. Začelo se je z malo kanonade, a je gorjanska glava zadosti trda, da ni bilo hujšega. Sobotni dež je naredil plezanje po platkah zanimivejše, ker je po radiatorčkih tekla voda, pa je bilo treba ponekod malo iz smeri. Knjiga, ki naj bi bila na vrhu še vedno nima najinega vpisa, ker je nisva našla. Za sestop sva izbrala pot po avstrijski strani, pa navkreber na Jezersko sedlo in mimo Kranjske koče po lovski poti v dolino.

Grazer Bergland

Vreme na Similaunu ni obetalo, pa smo se odločili, da izkoristimo rezervirani dopust (nekateri) in gremo v Grazer Bergland. Kar se vremena tiče, smo se odločili pravilno, glede izbrane plezarije pa tudi. Zaradi malenkostnih težav na poti, sva bila Peter R. in jaz tam v petek opoldan; ravno pravi čas, da sva splezala Serengetija v Rote Wandu. Zvečer so prišli še Maja, Raf, Neli in Matic. Namestili smo se pri Hubertu, kot po navadi.

V soboto in nedeljo smo splezali še Wigel Wogel in Slangengrube (Maja, Raf), Brunntalpfeiler in Feuervogel (Neli, Matic), Brunntalpfeiler in Michelangelo (Peter, Mare).

Največ debate je bilo o preduhu v 2. rastežaju Brunntalpfeilerja, kjer smo trebušasti, ritasti in curasti imeli nemalo težav splaziti se skozi. A je šlo in to do vrha. Zanimiv je tudi sestop. V škrbini kjer je predviden spust (možic), na nasprotni strani najdeš potko, ki vodi do precej novih verig s katerimi je zavarovan spust v sotesko Bärenschützklamm. Po soteski vodijo leseni mostički s skupno 2900 stopnicami. Mostički so precej ozki, zato je zaradi težav pri srečevanju urejen krožni promet, česar pa mi nismo vedeli. In smo krenili v napačni smeri, ter se čudili namrščenim pogledom nasproti hodečih 😉

Kdor si bo šel ogledat jamo Drahenhole, pa naj le vzame čelko s seboj.

Imeli smo lep podaljšan vikend, še se vrnemo.