AO Jesenice

Prejšnji petek smo ignorirali slabšo napoved in se odpeljali v Lesno dolino na zahodnem Koroškem. Do tja se pripelješ po dolgi in na koncu hudo zaviti cesti, vmes  (če poznaš) se izogneš parim radarjem, so pa hribi res lepi in smučarija tudi.

Ker je pobočje Scwalbenkopfa – 2159 m obrnjeno na sever, smo pričakovali manj ugodne snežne pogoje, no na koncu je bilo vse sorte, ampak vsi vemo, da je poanta v tem, da se podiš po hribih in če je drugo tud fajn, še toliko bolje.

Vse čestitke Mirkotu, ki je postal pradedek, pa je čisto suvereno opravil s turo in to v dolini tudi obeležil s kišto Villacherja. Ostali udeleženci: Maja, Rajko, Tadej, Dragica in Raf.

Petkov dopust sva s Sandro izkoristila za Storžič. Avto sva pustila spodaj pri znaku za prepovedan promet, a bi se dalo pripeljati še višje. Sva pa izletu dodala še pol ure sprehoda po cesti. Smer je dobro narejena, skoki lepo plezljivi, predhodniki so vklesali lepe stopničke. Vrh je bil na žalost v megli, a to ni pokvarilo razpoloženja. Spust skozi Peto žrelo je bil hiter; mi je bilo malček žal, da sem bil pešak, saj je po mojem skromnem mnenju tu zadovoljiva smučarija. Do Doma pod Storžičem se bo dalo pripeljati še kar nekaj časa.

Včeraj sem se podal v meni neznane konce in sicer na Dleskovško planoto. Naredil sem eno krožno turo po res lepih koncih (kmetija Planinšek-planina Ravne-Vratca-Veliki vrh-Dleskovec-planina Ravne). Sneg lepo smučljiv, temperature pa pomladne, zato danes z ostalimi člani AO in Janžem na Primorsko v Glinščico. O tem pa kdo drug…

Rajko, Maja in jaz smo se odpravili skozi karavanško luknjo, k severnim sosedom. Iz Mallnitza smo se zapeljali do rampe, saj cesta na Jamnig Alm še ni bila prevozna (razen s taxijem). Ker se je obetal lep dan, smo se tudi peš prav hitro povzpeli do planine. Tam je sledil krajši posvet glede nadaljevanja vzpona, nam pa je en lokalni bordar s krpljami lepo pomagal pri iskanju smeri – cilj je bil namreč še v megli.

Pri novi koči smo hitro obrnili in si poiskali malo zavetja pri stari koči, na južni strani prelaza. Potem je sledil resnično uživaški spust – veliko bolje kot smo pričakovali med vzponom. Edino po cesti je že malo cukalo, saj so visoke temperature naredile svoje.

Ob zasluženem pivcu po turi, so naši obrazi kar žareli. Zaradi žgočega sonca in zaradi lepo preživetega dopoldneva.