AO Jesenice

V torek sva z neli plezala hit poletja- deževno smer v NŠG. Sva že plezala tudi kaj lepšega. V sredo pa z Šteblajem zajedo v NŠG. Sam sem jo plezal prvič, smer je prava lepotica z odlično skalo.

Danes je pa prišel čas za eno bolj orenk turo. Z Nejcem Marčičem sva se podala v severno steno luknje peči. Imela sva sicer klasični plan, a naju je čuden vris v vodniku VJA zapeljal preveč desno. Kmalu sva naletela na nekaj klinov pa sva mislila da sva v pravi smeri. Tam kjer se stena postavi pokonci pa sva hitro odnehala, saj je poleg velikega bloka na vstopu v zajedo v tej viselo nekaj vponk, gurten in celo cela lojtrca. Očitno je nekdo padel že kar nekaj časa nazaj, ker oprema ni bila ravno sodobna. Zaradi varnosti in boljšega občutka sva prečila levo  v odprto steno in tam v dokaj dobri skali poiskala prehode na vrh strmega dela stene. Po nekaj poplezavanja sva dosegla PP in ker je bila ura šele 11 sva se po PP povzpela na greben in po grebenu na vrh Luknje peči. Sestopila sva v škrbino in po malo plezanja bila v enem abzajlu na rampi pod severno steno Rjavine.
Lepa tura, predvsem divja.
Prosiva vse, ki bi imeli kakršni koli informacijo kje sva lutala da povejo. skica in približen vris sta spodaj.

Včeraj smo se Rajc, ata, Tomaž in jaz odpravili na Vršič. Rajc in ata sta se odločila za Pocarsko smer, midva s Tomažem pa za sosednjo smer Pstuh. Smeri potekata nekje tudi samo 10m narazen. Tretji raztežaj IV+, se mi je zdel veliko bolj podrt in naložen kot lani. Pod sidriščem so naloženi bloki in skale ki prežijo na spodnjega varovalca. Četrti pa je za mene najlepši cug, ki ga popestri manjši previsek IV, kjer pa je skala v redu. V drugem raztežaju Pocarske smeri v grapi leži še sneg. Obvoz snežišča je možen po levi strani po kopnem.

Tole je malo pozno, pa vendar … Prejšnji vikend je PD razpisal izlet na Veliki vrh, pa smo se odločili, da se pridružimo planincem, ob enem pa novo pečene pripravnike peljemo plezat lažje neopremljene smeri. Od planincev ni bilo nikogar, tečajnikov (bivših) pa tudi bolj malo, nabrala pa se nas je prijetna druščina takih, ki nam je glavno, da se nekam gre.

V soboto zjutraj smo se pripeljali (skoraj) do planine Vodole, na hitro okupirali Maksovo bajto in odšli plezat v Veliki in Črni vrh. Glede na ne najbolj obetavno vreme in Maretov namig, da nam bo spedenal carsko večerjo, smo se po eni preplezani smeri (nekateri tudi dveh) in obveznem fotkanju na vrhu (brez vodnice, zataknila se nam je nekje v skalah) vrnili na planino. Po izdatnem okrepčilu (večerja je bila odlična) smo se šli orientacijski pohod in našli prehod med planinama Vodo-le in Podvežak, nazdravili prvemu pašnemu dnevu, naredili analizo in skovali načrte za naslednji dan, ki pa se je začel z meglo in dežjem.

Fajn smo se imeli: Majda, Petra, Romana, Jao, Metod, Čarli, Blaž, Dare, Mirko, Rok, Mare, Sandra, Andraž s svojo, Raf in Maja.

Z Božom sva v torek splezala smer Košir – Brelih. Vstop popestri snežišče pod steno. Prvi raztežaj, ki je skupen z Deržajevo smerjo je bil v kaminu v celoti moker. Sledila je dolga prećka v levo, celoten 2. cug. Tretji raztežaj gre po strmem kaminu IV na vrh stolpa. 4. gre po gredini proti desni do naslednjega kamina III, za kaminom je varovališče za robom, (viseče) kjer je še en kaminček IV+, ki je bil tudi moker in algast. Ko se kamin zapre se mu izogneš na levo, kjer se stena položi. Sledi še en raztežaj po lažjem sveti na rob stene. Lepa smerca, ponekod malo krušljiva, vijuga levo desno in išče najlažje prehode. Super izkoriščen dan v super družbi. V sredo pa smo s Hahotom in Tomažem  splezali Kamenkov kamin.