AO Jesenice

Današnje popoldne sva z Juretom izkoristila v hladni senčni strani stene NŠG. Današnji cilj je bila Kranjska poč. Pod vstopom v smer je še kar nekaj snega. Vstopila sva po desni strani krajne poči in si pri prvem vmesnem varovanjem (svedrovc) uredila stojišče. 40 meterski kamin je še vedno najlepši del smeri. Na štantu na vrhu kamina pa ogromno drobira. Nadaljevala sva levo po varianti skozi okno. V oknu je bilo kar mokro in sluzavo. Na štantu nad oknom na SV grebenu, kjer se smer združi z Jeseniško smerjo sledi kratka prečka v desno 15m kjer je štant zadnjega raztežaja, ki poteka po SV grebenu. Slučajno sem se vzrl navzdol in sledil je šok. Luska na vrhu kamina, ki je bila vidna od vstopa v smer je ni bilo več. Takoj mi je bilo jasno zakaj je stojišče na vrhu kamina polno drobirja.Sledil je še zadnji cug, po podrtem kaminu na rob stene. Na vrhu malica in sledil je sestop v dolino. Mela sva se super.

Včeraj sva z Marijo Jeglič (AO Matica) plezala v Sfingi. Dostopila sva prek skalaške in zlatorogovih polic. Ob pogledu na amfiteater nisva bila popolnoma prepričana da bo šlo do pod stene, saj je tam še kar nekaj snega. K sreči ga zjutraj obsije sonce in je dovoj mehak da se da varno čez brez zimske opreme.
Vstopa v smer ni težko najti, saj ga označuje privezano kladivo. Začne se precej položno čez plate in skozi kamin. Nad kaminom me je zavedel klin ki kaže naravnost, tako da sva si začinila enega izmed lažjih cugov. Nad podstavkom se stena postavi pokonci in 3 cuge je smer kar konstantna in strma. Detajl smeri  je prvi stm cug, najlepša pa se mi je zdela zadnja težka zajeda. Smer je lepa, škoda edino da strm del ni daljši.

Z Božom sva zlezla to lepo smerco nad Vršičem. Splezala sva jo v treh raztežajih. Prvi postreže z lepo plezarijo po zajedicah do rušja, kjer je štant. Drugi je lažji po skrotju. Tretji pa postreže z prečko v desno in nato zopet v strmo 5 metersko zajedo V v lažji svet. Smer je lepo nabita, stojišča sp opremljena s svedrovci, pa tudi vmes se najde kakšen. V poden sva šla v štirih spustih po vrvi po Vidovi smeri s 60m vrvjo, da sem si jo malo ogledal, ker jo vsi hvalijo da je tudi lepa smerca v super skali. Zato sem sklenil, da se jo bom v kratkem času splezal.

1 2 ►

Vsi na morje, mi2 pa v gorje. Prvotno načrtovani podaljšani plezalni vikend v Dolomitih, naju je, zaradi deževne napovedi obrnil za 180 ̊ proti J. Tako nama je bila položena možnost, da realizirava načrtovana cilja, ki sta bila že nekaj časa na »stand by-ju«. Napovedane plezalsko prijazne temperature na Velebitu, so dodale k odločitvi.

V času od 1. do 4. julija sva z Lidijo obiskala steni Velikega Kozjaka in Tulovih gred. Za plezanje v steni V. Kozjaka naju je navdušil legendarni hrvaški alpinist dr. Borislav Aleraj – Akec, ki je preteklo leto na taboru »Glavno da se klajmba« izvedel izčrpno predavanje o plezalskem raziskovanju stene. Plisirane Tulove grede pa te s ceste proti tunelu Sveti Rok vsakič izzivalno vabijo med svoje »kuke« – stebre.

V Velikem Kozjaku sva se namestila v planinskem domu na Velikem Alanu, čeprav sva nameravala bivat v Carevi kući. Ta je bila iz nepojasnjenih razlogov zaprta za obisk. Gozdarska koča na V. Lubenovcu, ki je pred leti tudi nudila bivanje, je pogorela, a je žal, niso obnovili.  So pa v sklopu NP Sjeverni Velebit za namene trženja naredili 10 pastirskih stanov; 4 na Lubenovcu in še 6 pri planinski koči na V. Alanu. 

Kot se spodobi, če pod steno prideš v popoldanskih urah, izbereš »Popodnevni smjer« (IV-II/III, 200 m). V prvem raztežaju je skala krhko luskinasta, z višino stene se kvaliteta skale izboljšuje. Sestopila sva po smeri  »Jaruga za silaz ničice« (I-II, 200 m).

Naslednji dan sva iskala »Sondirajući smjer« in ko sva ga na desni strani amfiteatra že locirala, sva mu hkrati tudi prijazno obrnila hrbet. V severni steni sva poiskala smer »Prijateljska jaruga« (III/II), po njej nenavezana splezala cca 1,5 dolžine in nato  zavila v levo, v smer »Prijateljski odvojak (V/III-II, 100 m). V tej varianti je skala fantastična. Kline potrebuješ izključno za izdelavo varovališča, ostalo varovanje pa enostavno urejaš na številnih sončnih urah.

Po dveh dneh plezanja v Velikem Kozjaku, sva se usmerila na južni del Velebita – Tulove grede. Hiško, ki je bila le šotor, sva z dovoljenjem lastnika Mila, postavila na njegovi livadi za zaščitnim kamnitim zidom. Ko je sonce leglo k počitku so nama družbo delale tisočere zvezde in kresničke, brez moteče umetne civilizacijske svetlobe. In sva k počitku legla tudi midva, saj naju je naslednji dan čakalo vstajanje pred sončnim vzhodom.

Ob rani zori sva bila že pod steno treh stolpov, pripravljena splezat dolgo športno smer »Winnetou«, 6a+, 420m. Za varno plezanje, poleg 15 sistemov in nekaj gurten, ne potrebuješ ničesar. »Winnetou« svojo perjanico razprostira po celotni smeri in »peresa« – beri radiatorji različnih širin prevladujejo, poleg kakšne manjše zajede in plošče.

 Najtežji del smeri se mi je zdel vstop v drugo dolžino, med drugim in tretjim svedrovcem, kjer je treba »stiščat« ter zadnjih nekaj metrov tik pod vrhom smeri, kjer te spet čaka trda 6a.  Zadnji raztežaj lahko plezaš levo ali desno varianto. Midva sva izbrala levo, kjer ocena iz skice drži. Z vrha se je najbolje z enim spustom ob dvojni vrvi spustit na severno stran in potem na markirano pot. Občutek imam, da smer »WInnetou« ni prva smer čez vse tri stolpe, saj so neznani plezalci tja čez že davno nazaj potegnili alpinistično smer »Smer čez tri stolpe, težavnosti V+.    

Plisirana kamnina nama je že prvi dan zlezla pod kožo in sva naslednji dan po frikovskih smereh kar letela čez steno.

Včeraj smo  Tomaž, Papi in jaz splezali Slovensko smer v Triglavski severni steni. Ob 5 uri zjutraj smo se iz Vrat odpravili proti vstopu v smer. Do vstopa smo potrebovali dobro urco. Na vstopu je še približno 4m snega, ognili smo se po levi strani v krajni poči, tako da je vstop možen po kopni skali. Vzpon smo nadaljevali v smeri macesnov in belih plat do Bučerjeve stene. Pod Bučerjevo steno je tudi še kar nekaj snega, vendar smo se mu tudi tu izognili po levi strani. Nato smo plezali do škrbince na zlatorogove police. Od tu naprej pa je slovenska grapa v celoti zalita,do okna, zato smo si nadeli cepin in dereze. Po grapi smo hitro prispeli do skoka pri oknu. Tu smo se navezali in splezali levo varianto mimo okna. Kamin v levi varianti je bil v celoti moker. Po kratkem vzponu proti Frelihovi prečnici, smo si na snežišču pod njo zopet nadeli dereze in tako prečili še to snežišče do poličke.Nove dereze Black diamond so se izkazale za super izbiro. Nato po Frelihovi prečnici v lažji svet in na rob stene. Tam , kjer se Frelihov izstop združi s Zimmer – Jahnom je do roba stene snežišče. Sledila je malica na vrhu in sestop po poti čez Prag v Vrata. Čudovito izkoriščen dan v fajn družbi.