AO Jesenice

1 2 ►

Vsi na morje, mi2 pa v gorje. Prvotno načrtovani podaljšani plezalni vikend v Dolomitih, naju je, zaradi deževne napovedi obrnil za 180 ̊ proti J. Tako nama je bila položena možnost, da realizirava načrtovana cilja, ki sta bila že nekaj časa na »stand by-ju«. Napovedane plezalsko prijazne temperature na Velebitu, so dodale k odločitvi.

V času od 1. do 4. julija sva z Lidijo obiskala steni Velikega Kozjaka in Tulovih gred. Za plezanje v steni V. Kozjaka naju je navdušil legendarni hrvaški alpinist dr. Borislav Aleraj – Akec, ki je preteklo leto na taboru »Glavno da se klajmba« izvedel izčrpno predavanje o plezalskem raziskovanju stene. Plisirane Tulove grede pa te s ceste proti tunelu Sveti Rok vsakič izzivalno vabijo med svoje »kuke« – stebre.

V Velikem Kozjaku sva se namestila v planinskem domu na Velikem Alanu, čeprav sva nameravala bivat v Carevi kući. Ta je bila iz nepojasnjenih razlogov zaprta za obisk. Gozdarska koča na V. Lubenovcu, ki je pred leti tudi nudila bivanje, je pogorela, a je žal, niso obnovili.  So pa v sklopu NP Sjeverni Velebit za namene trženja naredili 10 pastirskih stanov; 4 na Lubenovcu in še 6 pri planinski koči na V. Alanu. 

Kot se spodobi, če pod steno prideš v popoldanskih urah, izbereš »Popodnevni smjer« (IV-II/III, 200 m). V prvem raztežaju je skala krhko luskinasta, z višino stene se kvaliteta skale izboljšuje. Sestopila sva po smeri  »Jaruga za silaz ničice« (I-II, 200 m).

Naslednji dan sva iskala »Sondirajući smjer« in ko sva ga na desni strani amfiteatra že locirala, sva mu hkrati tudi prijazno obrnila hrbet. V severni steni sva poiskala smer »Prijateljska jaruga« (III/II), po njej nenavezana splezala cca 1,5 dolžine in nato  zavila v levo, v smer »Prijateljski odvojak (V/III-II, 100 m). V tej varianti je skala fantastična. Kline potrebuješ izključno za izdelavo varovališča, ostalo varovanje pa enostavno urejaš na številnih sončnih urah.

Po dveh dneh plezanja v Velikem Kozjaku, sva se usmerila na južni del Velebita – Tulove grede. Hiško, ki je bila le šotor, sva z dovoljenjem lastnika Mila, postavila na njegovi livadi za zaščitnim kamnitim zidom. Ko je sonce leglo k počitku so nama družbo delale tisočere zvezde in kresničke, brez moteče umetne civilizacijske svetlobe. In sva k počitku legla tudi midva, saj naju je naslednji dan čakalo vstajanje pred sončnim vzhodom.

Ob rani zori sva bila že pod steno treh stolpov, pripravljena splezat dolgo športno smer »Winnetou«, 6a+, 420m. Za varno plezanje, poleg 15 sistemov in nekaj gurten, ne potrebuješ ničesar. »Winnetou« svojo perjanico razprostira po celotni smeri in »peresa« – beri radiatorji različnih širin prevladujejo, poleg kakšne manjše zajede in plošče.

 Najtežji del smeri se mi je zdel vstop v drugo dolžino, med drugim in tretjim svedrovcem, kjer je treba »stiščat« ter zadnjih nekaj metrov tik pod vrhom smeri, kjer te spet čaka trda 6a.  Zadnji raztežaj lahko plezaš levo ali desno varianto. Midva sva izbrala levo, kjer ocena iz skice drži. Z vrha se je najbolje z enim spustom ob dvojni vrvi spustit na severno stran in potem na markirano pot. Občutek imam, da smer »WInnetou« ni prva smer čez vse tri stolpe, saj so neznani plezalci tja čez že davno nazaj potegnili alpinistično smer »Smer čez tri stolpe, težavnosti V+.    

Plisirana kamnina nama je že prvi dan zlezla pod kožo in sva naslednji dan po frikovskih smereh kar letela čez steno.

Včeraj smo  Tomaž, Papi in jaz splezali Slovensko smer v Triglavski severni steni. Ob 5 uri zjutraj smo se iz Vrat odpravili proti vstopu v smer. Do vstopa smo potrebovali dobro urco. Na vstopu je še približno 4m snega, ognili smo se po levi strani v krajni poči, tako da je vstop možen po kopni skali. Vzpon smo nadaljevali v smeri macesnov in belih plat do Bučerjeve stene. Pod Bučerjevo steno je tudi še kar nekaj snega, vendar smo se mu tudi tu izognili po levi strani. Nato smo plezali do škrbince na zlatorogove police. Od tu naprej pa je slovenska grapa v celoti zalita,do okna, zato smo si nadeli cepin in dereze. Po grapi smo hitro prispeli do skoka pri oknu. Tu smo se navezali in splezali levo varianto mimo okna. Kamin v levi varianti je bil v celoti moker. Po kratkem vzponu proti Frelihovi prečnici, smo si na snežišču pod njo zopet nadeli dereze in tako prečili še to snežišče do poličke.Nove dereze Black diamond so se izkazale za super izbiro. Nato po Frelihovi prečnici v lažji svet in na rob stene. Tam , kjer se Frelihov izstop združi s Zimmer – Jahnom je do roba stene snežišče. Sledila je malica na vrhu in sestop po poti čez Prag v Vrata. Čudovito izkoriščen dan v fajn družbi.

Danes sva z Anžetom Klaričem(AO Matica) opravila 1. ponovitev smeri Nebeška streha v Velikem draškem vrhu. Smer poteka po izraziti poči od začetka do konca in jo po večini odlikuje zelo dobra skala, razen v začetku najtežjega raztežaja.  V smeri sta prvopristopnika pustila 4 kline, midva sva jih dodala še 4. Prvega na začetku smeri, drugega pod detajlom, tretjega na sidrišču nad detajlom, ter četrtega na vrhu. Za prost vzpon najtežjega raztežaja sem potreboval dva poizkusa. V zadnjem raztežaju pa naju je ujela huda nevihta, zato sem se dvakrat prijel za frenda, saj ni bilo mogoče varno plezati.

V strehi, sem ob drugem poizkusu odlomil enega od boljših oprimkov, zato zna biti smer težja. Strinjam pa se s predlagano oceno 7b+ oz. IX. K ocenam ostalih raztežajev pa bi dodal kakšen plus več. V smeri se splača imeti dva seta frendov od tega vsaj podvojene od .75 do 3.

Vsa čast radovljičanoma, smer je res NORA! Ne gre pa brez zahvale IgluSportu za zalaganje z vso potrebno opremo.

V torek sva z neli plezala hit poletja- deževno smer v NŠG. Sva že plezala tudi kaj lepšega. V sredo pa z Šteblajem zajedo v NŠG. Sam sem jo plezal prvič, smer je prava lepotica z odlično skalo.

Danes je pa prišel čas za eno bolj orenk turo. Z Nejcem Marčičem sva se podala v severno steno luknje peči. Imela sva sicer klasični plan, a naju je čuden vris v vodniku VJA zapeljal preveč desno. Kmalu sva naletela na nekaj klinov pa sva mislila da sva v pravi smeri. Tam kjer se stena postavi pokonci pa sva hitro odnehala, saj je poleg velikega bloka na vstopu v zajedo v tej viselo nekaj vponk, gurten in celo cela lojtrca. Očitno je nekdo padel že kar nekaj časa nazaj, ker oprema ni bila ravno sodobna. Zaradi varnosti in boljšega občutka sva prečila levo  v odprto steno in tam v dokaj dobri skali poiskala prehode na vrh strmega dela stene. Po nekaj poplezavanja sva dosegla PP in ker je bila ura šele 11 sva se po PP povzpela na greben in po grebenu na vrh Luknje peči. Sestopila sva v škrbino in po malo plezanja bila v enem abzajlu na rampi pod severno steno Rjavine.
Lepa tura, predvsem divja.
Prosiva vse, ki bi imeli kakršni koli informacijo kje sva lutala da povejo. skica in približen vris sta spodaj.

Včeraj smo se Rajc, ata, Tomaž in jaz odpravili na Vršič. Rajc in ata sta se odločila za Pocarsko smer, midva s Tomažem pa za sosednjo smer Pstuh. Smeri potekata nekje tudi samo 10m narazen. Tretji raztežaj IV+, se mi je zdel veliko bolj podrt in naložen kot lani. Pod sidriščem so naloženi bloki in skale ki prežijo na spodnjega varovalca. Četrti pa je za mene najlepši cug, ki ga popestri manjši previsek IV, kjer pa je skala v redu. V drugem raztežaju Pocarske smeri v grapi leži še sneg. Obvoz snežišča je možen po levi strani po kopnem.