AO Jesenice

Včeraj sva z Nejcem Marčičem plezala v Vršacu. Zjutraj naju je najprej presenetila rampa na začeku doline. Kljub temu je doson minil hitro, v 40 minutah sva bila na vstopu Ceklinove. Smer postreže z resno in strmo  plezarijo v odlični skali (za štirico). Večinoma gre za plošče in previske, vmes pa trave. Varovanje bi bilo zamudno in težavno. Hitro sva napredovala in bila s pomočjo enega abzajla v graben in enega varovanega cuga v dveh urah in pol (od avta) pod vršno steno. Zaradi vetra in mraza sva se odločila za Centralno.

Smer se začno krušljivo  nato pa kmalu prideš v dobro skalo. Na začeku je smer dokaj lahka, skica pa ne ravno dobra. So pa logični prehodi. Vmes sva malo verjetno plezala po svoje, vendar nikoi ni bilo pretežko, skala pa večinoma odlična. Vmes je Nejc zarinil v neko streho, ker se mu je prehod zdel prelep, da bi še okoli. Nad o najino varijanto sva prišla nazaj v smer. tam, na koncu zajede je tudi edino krušjivo mesto v smeri. Kasneje sva zavila v izstopno varijanto in v enega najboj norih kaminov v Julijcih in širše (glej sliko). Vseskozi izgleda kot da je neprehodno.

Smer je vredna ponavljanja, sploh z dostopom po ceklinovi gre za resno in dolgo smer. Našla sva 10 klinov in pustila 2.

 

Danes sva se končno z Gašperem navezala na skupaj na štrik. po njegovi 5 mesečni odsotnosti in splezala to lepo smerco nad cesto nad Ljubeljem. Smer vstopi takoj nad meliščem, sledi en raztežaj II. Nato pa gre za res. Smer zavije desno, naravnost gre Smrketa. Drugi raztežaj plezaš lepo IV. Tretji Raztežaj je ključni od štanta 15 m navzgor in nato v prekrasno zajedo 20 m do sidrišča. (ključ smeri). Sledi cug trojke štant nad drevesom. Zadnjii cug pa zopet postreže s fantastično plezarijo, vstopni previs V- in nato čez platke do roba stene V-VI. Za sestop sledita 2 spusta ob vrvi. Prvi je štrik in dve vponki okrog drevesa. Drugi je na rinki in po grabnu navzdol 30m. Potem pa sestop do Bornove poti pred tunelim. Lepa turca v prekrasnem dnevu in družbi.

Danes sva s Francijem šla pogledat kakšni izgledata ti dve smeri. Smeri se nahajata nekoliko pod Srenskim prevalom, pleza pa se do poti ki gre od prevala proti Velikem draškem vrhu. Obe sta opremljeni vendar v spodnjem delu Štacjona nebi bil odveč še kakšen svedrovec. Skala je spodaj odlična in precej ostra zgoraj pa še vedno dobra čeprav malo previdnosti ni odveč. Zelo lepi smeri za prijetno razgibavanje.

Danes smo Papi, Gašper, Metod in jaz splezali to res lepo smerco v vzhodnem ostenju Begunjščice. Postreže z vsem vrstam plezarije od vstopnega kamina, vmesnih belih plošč v tretjem raztežaju, do izstopne zajede. Smer je v celoti navrtana, izjema je le drugi raztežaj, ki pa je I-II in ni opremljen. Sestopili smo po stezici navzdol do Bornove poti in po njej nazaj na Ljubelj. Imel smo se fajn. Tudi vreme je zdržalo:)

Prejšnji teden sem se udeležil tabora za perspektivne alpiniste, ki naj bi potekal v Dolomitih. Ker pa je napoved kazala slabo smo začetek prestavili v Triglav.

Z Nejcem Klemenčičem sva plezala Peternelovo smer. Smer me ni preveč navdušila čeprav ni grda, precej je lažjega terena. Edina dva težka cuga pa nista nek presežek težavnosti in lepote. Pričakoval sem precej več od smeri, je pa vsaj ambient odličen. Zvečer smo v Kranjski Gori šli pogledat gasilsko veselico in prespat k Sari.

V nedeljo smo se počasi odpravili v nevihtne dolomite. Za ponedeljek smo si zato izbrali krajše cilje v stenah Mesules nad prelazom Sella. Z Majo Jereb nisva našla izbrane smeri, zato sva kot rezervni cilj izbrala smer Brugger-Walde. Izvrsta smer po strmih počeh, v izredno strmi steni.

Za ponedeljek nama je z Mihom Kernom načrte prekrižala mokrota in sva spet plezala rezervne cilje. Najprej navrtano smer Icterus, nato pa Tissija v prvem stolpu selle. Sploh tissi se je izkazal za pravo odločitev, po poti sva pobrala zataknjenega frenda in  dve jebici. Včasih se splača vzet jebovadič v klasike.

Naslednja dva dneva smo zaradi slabega vremena preživeli v plezališčih. Napoved za petek in soboto je bila končno boljša. Z Nejcem sva v prvem stolpu Selle plezala navrtano smer Delenda Carthago, ki je bila uvod za naslednji dan, ko smo šli v južno steno Marmolade. Prespali smo na koči Falier in se naslednji dan precej zgodaj zapodili v steno. Z Majo sva plezala Don Kihota, spodaj smo družno prehiteli dv italjana, pa tudi zgoraj sva malo pohitela in bila po slabih sedmih urah na vrhu. Smer je izredno lepa, škoda edino da ni zgornji strmi del malo daljši. Je pa tatežek cug precej težji od poprečja in tudi za plus ali dva težji kot piše v vodničku (naj bi bil 7-). Gre pa za super oporno poč dolgo kar 55m. sestop je bil pa kar zahteven, saj je ledenik precej gol. Teniske in led pa niso ravno idealna kombinacija.

Večina je odšla domov, ali pa naprej, meni pa sta se pridružili Pika in Neli. Najprej smo se dva dni skrivali pred dežjem, nato pa 3 dni frikali. Najprej v plezališču Capanna Bill. Tu se pleza po rahlo položnih ali rahlo previsnih ploščah, težavnosti od 6b-8a. Meni je uspelo v drugem poizkusu preplezati vzdržljivostno Trilly 7b, Neli pa je uživala v lažjih smereh.

Drugi dan sva se navijala v precej previsni Malgi Ciapeli nad kampom. Tu tudi lahke smeri 6a,6b niso za podcenjevati, saj visijo skoraj pod 30timi stopinjami. Zadnji dan pa smo se na poti proti domu ustavili pod falzaregom v plezališču Sass de Beita, ki je vrhunsko družinsko plezališče, nahaja se na parih ogromnih balvanih, smeri so pa od 5b naprej. Imaš pa vse od položnih plat do 15 metrske strehe. Neli je spet uživala v 6bjih, meni pa je uspelo v parih poiskusih preplezati Blocco di Partenza, mojo prvo 7c.

Sedaj pa čakamo na ferajnovski tabor da gremo spet.