AO Jesenice

Toskana zagotovo ni destinacija, ki bi jo človek obiskal samo zaradi plezanja, čeprav plezališč in tudi daljših smeri  predvsem na severnem koncu, v marmornatih Apuanskih alpah, ne manjka. Tu so še na pol zapuščene srednjeveške vasi (ena izmed njih je bila tudi naše izhodišče), kulturne zanimivosti, bližina morja in dobra hrana in nenazadnje tudi dobro vino. Čisto preveč za dva slaba tedna. Plezati se da tudi poleti, bodisi da izbereš kako višje, v gozdu ležeče plezališče (so tudi taka na 1600 m.n.m.) ali pa obiščeš kako nižje v večernih urah. Ob povratku smo deleli še malo ovinkov, tako da smo obiskali tudi na drugi strani ležečo jadransko obalo in se povzpeli na najvišji hrib državice San Marino (Monte Titano 739m), ki ni nič drugega, kot stolp najvišje izmed treh trdnjav. Vsekakor priporočljiva družinska počitniška destinacija.

celo štirje  »malo mlajši« člani AO Jesenice; Marko, Darko in midva.

Pretekli vikend smo na Lidijino idejo obiskali SZ steno Krofičke.  Sumim, da malo tudi zaradi kratkega dostopa od koče na Klemenči jami do smeri. Ona pravi, da, ker ji ime tako lepo diši po krofih.

V soboto sva splezala »Zaljubljeno« (pridružujem se možnosti naključja), VI-/V+,IV, 110 m, ki je hkrati tudi varianta »Zvitorepsona«, skupaj 260 m.  Ključ »Zaljubljene« je v tretjem cugu, nad nekakšno zajedo, kjer je v streho zabit klin.  Oče Krofičkinih smeri Samo, pravi, da drži kot svedrovec. V to sem zavestno dvomil, dal psiho na full, ga nežno vpel in previdno splezal do naslednjega svedrovca. Olajšanje! Nato je sledil uživaški kamin, nad katerim je varovališče. Tu se smer priključi Zvitorepsonu, ki pride z desne.  Poseben čar ima sestop, ki ga je Samo s svojo ekipo očistil in mestoma prijazno zavaroval z vrvno ograjo.

V nedeljo sva splezala   »Zajedo« , VI/V+, 120m. Zadnjo smer v levem delu stene. Dobesedno kratka in medena. Lidija je kar vriskala od uživancije. Pojoča kranjska naveza za nama pa ves čas dihala za ovratnik in prav sproščena druščina smo bili. Po skupinskem abzajlu , mi še ni bilo zadosti, zato sva vstopila v smer »Umik« IV+/III, 170 m. Dežne kaplje so nama prizanesle do konca “Umika”, ne pa tudi v spustu. Ulilo se je že na pripravi. Kako izgledajo trije abzajli v poletni nevihti ne bom opisoval. Tisti, ki so to doživeli, že vedo. Lidija je ena med njimi in ima še slabše izkušnje iz Jubilejne smeri pred leti. Vsemu navkljub, sva bila vesela, da nisva v steni bližnje Ojstrice, ki so jo parali slapovi vode in deročega kamenja.     

V dolino sva se za spremembo nehote napotila s težjima nahrbtnikoma, saj sva vodo odnesla dol, namesto gor, kot je to običajno pri dvodnevnih turah. Težki so štriki, gurtne, mokre plezalke in ostala oprema, ko jih opere savinjski dež. 

Pred vikendom pa sva v petek ob spremljavi medicinske naveze Žigom in Juretom, ki sta se nama priključila iz Kranjske poči, zlezla še Tandaro – Mandaro v Nad Šitom glavi.  Mimogrede sva opravila še dobro delo in lastniku vrnila, kar je njegovega.

In če nariševa črto, sva imela tri čudovite plezalne dni, ob katerih sva si dodobra napolnila dušo in telo.

Dare in Mare pa sva se v soboto popoldan, ko sva prispela do koče, “umaknila” v Umik, ki je dejansko lepa smer za sproščeno poplezavanje pred večerjo. Zvečer smo za likof zaslužili vsak svojo Jebenico, potem pa se kar hitro pobrali spat.

Zjutraj sva napadla Zvitorepsona; smer, ki jo priporočam, saj nudi vsake sorte telovadbe po malem. Sestop pa je že Božo opisal. Midva sva imela z vremenom več sreče, saj se je ulilo ravno, ko sva se preoblačila pred avtom.

Še bo treba v tiste konce.

Včeraj sva šla z Nejcem Marčičem pogledat, če je smer res tako grda kot pravijo nekateri zapisi na internetu.

Začela sva zgodaj zjutraj od cestarske bajte in takoj zgrešila začetek lovske steze. Zato sva dostopala večinoma kar po strugi mlinarice kar je malo otežilo dostop.
Smer vstopi precej visoko po podrti štirki in po rampi v ogromno votlino. Ambient je veličasten, skala pa slaba in polna zelenjave. Vmes naju je še presenetil skok, ki ni narisan na skici in ga je treba preplezat navzdol, težak je pa za  dobro IV. Ksneje gre smer levo po gredini, skala pa je vedno boljša. Vmes je sicer še en podrt del, ki pa je lahek.

Po lažje, delu sva priplezala v območje velike zajede, tam se stena postavi res pokonci, skala pa postane super. Preseneti že prvi cug, tam sva se spraševala dače je to V+, kakšna bo potem šele VII. Kasneje se je izkazalo da so ocene na skici za vsaj + ali dva prenizke. Zajedi slediš čez prvi detajl, po strmih počeh prideš pod velike strehe in se jim umakneš levo na raz. Tukaj sva že mislila da sva čez težave, naj nebi bilo težje kot V. Je pa bilo na skici narisanih sumljivo veliko klinov in zraven oznaka A1. Izkazalo se je, da naju čakata še dva težka cuga, Izpostavljenost je nora, strmina pa ne popušča do vrha. Težkega dela je za 9 cugov.

V sestopu sva udela pot in bila z vrha v dveh urah pri avtu.
Smer pa ni grda, daleč od tega. Spodaj je treba biti pazljiv, ker so lažji cugi zelo krušljivi, zgoraj je pa smer odlična. Treba je biti navajen na spremenljivo skalo in ne smeš pustiti da ti krušljiv začetek pokvari vtis strmega dela. Klinov je na strmih delih veliko, v lažjih pa nič. Midva sva dodala še  štiri.

Slik pa ni, ker sem pozabil dat kartico iz računalnika v fotoaparat.

Danes sva s Hahotom GRS Mojstrana zlezla to lepo smerco nad Bornovo potjo. Glede na to da je smer obrnjena proti vzhodu je bila to primerna odločitev na vremenske razmere. Smerca je dolga 140 m, Najlepši je drugi raztežaj, po dveh zajedicah V. Na vrhu pa je izstop skozi ozek preduh, ki je tudi eden lepših delov smeri. Sestopila sva po enem spustu po vrvi. Štant z rinko je na drevesu. Z 2X60m prideš v poden grabna, če imaš pa 60m enojno vrv je pa vmes tudi štant in rabiš 2 spusta ob vrvi. V smeri so ponekod naloženi ogromni bloki in skale, zato previdnost ni odveč.
Mela sva se fajn.

V nedeljo(10.7) sva s Klaričem(AO Matica) splezala omenjeno smer. Malo plezana linija je lepa, in težka. Avtor smeri je Franček in temu je tudi prilagojena ocena VI+. Več je zapisal Anže, v njegovi objavi.