AO Jesenice

V sredo 24.8 sva z Luko Stražarjem(AAO) splezala smer Kaveljc v Triglavu. Do vstopa sva pristopila po Skalaški. V večini raztežajev je bil vsaj en del moker, kar je precej otežilo, ter časovno podaljšalo plezanje. Linija je prava mojstrovina, saj ponuja precej zahtevno, lepo, ter konstantno plezanje. V celotni smeri je le en raztežaj ocenjen z manj kot VI. V skali tiči okoli 5 klinov, dva sva pustila še midva. Ko sva prišla do težav v zgornjem delu sva bila oba že precej utrujena. Sledila sta raztežaja, ki sta skupna s Korenino. Tu predvsem zbranost igra ključno vlogo, saj so  razčlembe precej redke, varovala pa zato narazn. Skala je v ključnih mestih odlična. V zadnjem težjem raztežaju se je že delal mrak, tako da sva sedmico, nekaj šestic ter petko, splezala v popolni temi. Počutila sva se dobro in noč je bila dokaj jasna, zato govora o bivaku ni bilo. Dobro da sva s seboj imela vsaj eno dobro svetilko, tako da je prvi plezal z boljšo, drugi pa je kdaj stopil v prazno s slabšo. Na vrh Stene sva prišla malo pred polnočjo. Vase sva dala ostanke hrane in pijače, si segla v roke, ter odkorakala v Vrata.

Danes sva z Maretom splezala to lepo kratko smerco nad Vršičem. Prvi raztežaj je ključ celotne smeri. Odlikuje ga res izvrstna skala in naklonina. Začneš v poči, ki gre diagonalno proti desni, nato pa smer zavije proti levi po platah V+ in do previska VI+, ki je detajl prvega raztežaja.  Nato proti levi 4m na štant. Raztežaj je res vzorno opremljen porabila sva 11 kompletov. Drugi raztežaj gre proti levi po travnati polici, nato skozi kratek kaminček in nato višje po zajedi V 7m do stojišča. Nato gre smer čez par kaskad v dveh raztežajih do vrha, kjer je zadnji štant. Na vrhu sva si uredila vse potrebno za spust in se v dveh spustih z bikolorko 2 X 60m spustila do vstopa v smer.  Nato pa sestopila po grabnu do avta na Vršič.

Po dveh neuspelih terminih to poletje, se nama je v tretje, sreča z vremenom le nasmehnila. Podaljšan konec tedna od 11. do 14. 8. 2016 sva z Lidijo preživela v neštetokrat opevanih in obiskanih Dolomitih. V četrtek sva se po 5-urni vožnji namestila v kampu Marmolada v Canazeu. Še dobro, da sva dobila prostor za najin šotorček, saj se je kmalu izkazalo, da so zaradi prenapolnjenosti kampa, mnoge zanamce morali zavrniti.

 Popoldan sva izkoristila za obisk stene Piz Ciavezes, kjer sva v levem delu splezala levo – beri mokro varianto »Kleine Micheluzzi«, 5-, 280 m.  Mokra in sluzasta je predvsem štirimeterska pokončna poč. Z malo več varovanja je obema šlo prosto.

Za petek je bilo napovedano malo hladnejše vreme z malenkostjo sonca. Posledično sva v 1. Sella stolpu, v jugovzhodni zavetrni steni izbrala lažjo smer »Kostner«, 4, 260 m. Splezala sva varianto skozi širok in prav grdo zlizan kamin. V vrhnjem delu smeri je zanimiv prehod čez razpoko široko cca. 1,5 m in kar precej precej globoko. Za prestop je treba biti kar odločen in brez obotavljanja, da te pomisleki in psiha ne prehitijo. Ja, zanimivi in pestri so ti Dolomiti.

Tretji dan, v petek je bilo napovedano enkratno vreme, zato sva se odločila za nekoliko daljšo smer v Pordoispitze »Via Gross-Momoli«, 5-, 350m. Pod smer nisva hitela, saj sva predvidevala, da nikakor ne bova prva. Kasneje se je izkazalo, da sva bila na vstopu zadnja, pa je bilo plezanje vendarle tekoče in lepo, vse dokler se na vrhu 2. raztežaja pred nama iz smeri »Mariakante« ni vrinil en čuden trojček. Ta naveza nama je delala preglavice. Starejši gospe iz naveze so previsi delali generacijske težave, posledično pa nama časovne. Bolj smo se bližali vrhu smeri, bolj počasna je bila, moje potrpljenje pa vse manjše. Tako sva na vrh izplezala 10 min pred zadnjo vožnjo gondole v dolino. Hitro se je bilo treba odločit, ali z gondolo takoj na prelaz, ali si privoščit zasluženo pavzo in pijačo s prekrasnimi razgledi. Z navezo AO Litija iz sosednje smeri, s katero smo istočasno izstopili, smo naredili kompromis. Midva z mladino sestopiva, vodjo njihove naveze pa pošljemo z viškom opreme in gondolo na Passo Pordoi, ker peljat se je pa tudi fajn in ob pivu čakat ostale. Pešadijo nas je pri koči Pordoi poleg osebja prijazno pozdravil čisto pravi pujsek, pravzaprav že pravu pujs.  Sam bog ve, kako bo pred zimo odpujsal v dolino, oziroma če bo sploh šel.

 Zadnji plezalni dan sva z zgodnjim pospravljanjem šotora malo ponagajala spečim sosedom in se odpravila na prelaz Duran v Moiazzo.   Tam sva  v Scalet delle Masenade izbrala smer »Decima« 5+, 410 m. Navdih za to smer mi je s svojim prispevkom dal Boris iz AO Idrija in se mu res iz srca zahvaljujem. Z Lidijo sva si enotna, da je to daleč najlepša smer, katero sva preplezala do sedaj. Ne skopari s skalnimi ušesi in sončnimi urami, roglji, šalicami in ostalimi dolomitskimi oblikami, ki so nežnejšemu spolu še bolj pri srcu oz. pri roki. Šodra ni, malo ga je le na sestopu.

 Prijetno utrujena, naplezana se preko prelaza Maurino in Tolmezza odpraviva   proti domu. Ovinkov na tej cesti je skoraj toliko kot  skalnih ušes in sončnih ur skupaj  v »Decimi«. 

1 2 ►

V torek po dopustu na Morju sva s Hahotom splezala Pocarsko smer na Vršiču.

Danes je pa šlo bolj zares.Zopet v navezi s Hahotom. Splezala sva njemu najljubšo smer v Triglavski zahodni severni steni. Smer je kar težka in ne popušča do zadnje prečke, kjer se stena malce uravna. Tam sva po dolgi prečki v desno (podrtija) prišla na markirano pot.  Plezala sva cug-cug, razen previsa V+, kjer je naprej splezal močnejši del naveze. Smer je strma in ne popušča. Sestopila sva čez Plemenice na Luknjo in dalje v Vrata. Super turca.

Danes sva se z Anžetom Klaričem(AO Matica) zapodila v južno steno Temena, kjer sva splezala novo smer – Pajek. Smer se ponaša z odlično skalo, le redko je podrto. Iz doline stena izgleda precej bolj pokonci, zato naju je težavnost presenetila. Več kot šestice nisva našla, pa še to bi se verjetno dalo obviti po desni. Skoraj vsa varovališča v smeri sva si uredila s frendi, kladivo je pelo bolj malo. Linija je izredno lepa in jo toplo priporočam tistim, ki se iz obiska Dolomitov še niso privadili na našo skalo.

Sledov predhodnikov nisva našla, razen enega prastarega klina na vstopu v smer. Če slučajno kdo ve, da je bila linija že preplezana, naj to prosim sporoči. Pri vseh vzponih ključno vlogo igra dobra oprema, s katero me založi IgluSport.

Ime: Pajek                                                                                                                                 Prv: Matija Volontar, Anže Klarič                                                                                             Dolžina: 500m                                                                                                                         Čas: 4-5ur                                                                                                                               Ocena: VI/IV+

Opis:                                                                                                                                       Plezati začnemo v stičišču stene in grape, ob kateri poteka dostop. Izberemo polico, na kateri raste nekaj trave, ter ji sledimo v desno do dreves, nato zavjemo naravnost navzgor proti izrazitemu kaminu, kjer si uredimo stojišče. Nad sabo opazimo star klin. Nad kaminom izbiramo najlažje poči ki presekajo več polic, tako, da pridemo do zadnje izrazite police, na kateri naredimo sidrišče. Od tam 20m rahlo proti levi. Na svoji levi opazimo neizrazit stolpič, na desni pa drevo. Plezamo proti drevesu ter pred njim zavijemo skrajno levo in že opazimo poč, ki je detajl smeri(VI). Sredi poči nad sabo opazimo široko polico, na kateri si uredimo udobno stojišče(k). Od tu naprej plezamo v edini logični kamin nad nami in rahlo proti levi. Spet dosežemo veliko polico(k). Nad nami je do vrha še dobrih 150m poplezavanja do največ četrte stopnje.