AO Jesenice

Ker z Majo še vedno ne znava na dopust drugam, kot pa mal po hribih, se je letos, med 20. in 27. avgustom izteklo nekako takole:

Zapeljala sva se po lokalnih cestah čez Tauern in Katschberg do Bischofshofna, kjer sva želela zlest eno daljšo v Hochkoenigu. Zvečer ploha, zjutraj pa megle in fajht do podna. V zameno ena turistična soteska v dolini Saalbach, pa naprej pod Kaisergebirge, kjer naju je mikala ena lažja plezarija. Pa je imel hudič spet prste vmes in naju je prepričal, da sva šla kar samo hodit – gor na en luštn hrib, pa gledat druge pri plezariji. Tretji dan sva kombi parkirala pod Martinswand pri Salzburgu, kjer sva par let nazaj že bila in tam sva splezala super čedno smer Edamer , -V (po najino Švicarski sir), ki ne nosi zastonj takega imena. Ta stena je res vredna obiska, premore kup smeri okoli V in VI, dostop in sestop sta pa zelo primerna našim letom …

Nato sva se prestavila v Garmisch, kjer sva se spogledovala s steno Alpspitz, pa nama je spet pomagalo vreme, da sva prebila še en dan dopusta zlo “na izi”. Malo znerviran od “nedela” sem potegnil nazaj v Avstrijo v Nasereith, kjer so smerce dolge par cugov v zelo solidni skali. Zlezla sva Herbstsonne (V/IV) in uživala v poletnih temperaturah …

Potem pa napad na drugi najvišji prelaz v Alpah – Passo Stelvio (2758 m), s pogledi na Ortler, Zebru in druge, pa s knedlom v grlu zaradi hudo ozke in strme ceste – spust v Bormio. Pod Passo Gavia (2652 m) sva prespala z namenom, da zlezeva na Pizzo Tressero (3594 m), pa se zaradi (spet) vremena odločiva za sosednji Monte Vioz (3645 m). Hribi v tem delu Alp so hudo zanimivi – v glavnem rdečkast kamnolom, zato pa znajo bit super za smučarske ture.

Za zakjluček se zapeljeva še prek par manj znanih Dolomitskih prelazov (Pellegrino, Durano) in skozi znani Erto domov. Teden je minil bliskovito, videti je bilo veliko, vse je pa odvisno od vremena, ki včasih dela v smislu: ustavi se in dol se used, hribi in stene počakajo …!!

V nedeljo sem na Božotovo idejo, da bi šla Skalaško z ladjo, ki je bila že nekaj časa na mojem seznamu želja vzel dopust. Ob 4h zjutraj sva štartala iz Jesenic in se odpeljala proti Vratom. Še v temi sva se odpravila proti vstopu v smer in v uri in pol prišla do njega. Vstopne gredine, ki obvozijo varianto čez sodčke do izrazitega stolpiča, kjer se začne spodnji del smeri sva preplezala nenavezana. Nato pa sva nase nadela vso potrebno opremo in zagrizla v vertikalni svet Triglavske severne stene. Že v prvem raztežaju je pokončna obla poč, ki je ocenjena IV+??, kar pa se jaz nisem strinjal z oceno, sigurno V!! Smer sledi prehodom proti levi strani, kjer je lopa pod kaminom. Drugi raztežaj gre v desno čez pokončne plate v katerih plezaš po lepi poči V. Naslednji tretji sledi diagonalno v desno po nakakšni zajedici v lažji svet pod izrazit hlebec. Tam sva se razvezala in smer nadaljevala po izraziti gredini v levo na Skalaški turnc. Zopet sva se navezala saj je sledila izpostavljena plata 5m in nato prečka v desno v lažji svet. Potem plezaš dvojke in iščeš najlažje prehode do znamenitega Gorenjskega turnca. Tam sva naredila kratek oddih in uživala v prekrasnih pogledih na zgornji del S stene. Tu na Gorenjskem turnu je začetek Gorenjske smeri. Smer vstopi pod izrazitim desnim kaminim, sledi mu kakih 15m nato pa po polički preči v levo v naslednji kamin IV in po njem navzgor do raza. Sledi lepa plezarija III-IV, ki te po 4 raztežajih pripelje pod izrazito ladjo. Nato je sledila fantastična plezarija v super skali. Sprva rahlo desno po rahlo previsni poči nato kakih dobrih 5m po plati do pod strehe, ki se ji izogneš na levo na polički ter dalje po nakakšni zajedici na vrh. Tam se težave končajo. Sledil je še raztežaj po strmih travah potem pa sva se zopet razvezala in nadaljevala do vrha kakih slabih 300m polezavanja II-III do roba stene. Na vrh sva prišla ob 17h.  Meni osebno se je vstop v smer in  kamin na začetku Gorenjske zdel precej težji od ladje. Sestopila sva čez Plemenice v Vrata. Na koncu pri odcepu za Sovatno skozi Bukovlje naju je ujela plohca, ampak kljub temu sva bila pri vozilo zelo navdušena nad popolnoma izkoriščenemu dnevu. Sledilo je pivo in pica v Kotu in zaslužen POČITEK in hvala Božotu za prekrasno turo, ki jo je splezal v vodstvu.:)

1 2 ►

Z Metodom sva se danes postavila v kolono pred semaforjem na Vršiču. Imela sva namen splezat kombinacijo Viteške s Hudo mravljico in jo povezati z Zajedo s platami. A sva na semaforju čakala dolgo in prišla pod steno prepozno, pa sva Zajedo pustila za kdaj drugič.

Splezala sva 2 rastežaja Viteške in potem prečila desno v Hudo mravljico. Sva se ognila težavnosti 6c in izbrala EMŠOtu primernejšo plezarijo. Kombinacija mi je kar všeč, saj je razen izhoda v rušje težavnost konstantna. Vročina na vrhu je bila že huda in sva med Zajedo in ohlajenim hmeljem izbrala slednjega.

Cestarjem, ki upravljajo s semaforjem na zapori pa v razmislek, da naj interval spreminjajo skladno s prometom. Domov gredoč, je kolona za v dolino bila dolga več kot kilometer, navzgor pa so čakali trije motoristi in en avto. Zjutraj situacija podobna.

Po končanem dopustovanju na morju, sem zadnja dve dneva dopusta izkoristil za hribe. V ponedeljek sem se s Tomažem in Matejam odpravil na Vršič. Splezali smo smer Košir – Brelih. Smer vijuga levo desno po severnem ostenju NŠG-ja. V smeri je veliko naloženega in krušljivih odstavkov, najlepši del je zadnji kamin, ki te popelje v lažji izstopni svet. Zelo zanimiv je stolpič na vrhu tretjega raztežaja, ostalo pa je bolj krš. Včeraj pa sva se s Tomažem odpravila v Triglavsko severno steno. Ker nama je obema všeč Slovenska smer sva jo tretje leto zapored splezal. Izstopila sva po Frelihovem izstopu in nato na rob stene. Družbo so nama delali Rok in Uroš ter Marija Štremfelj s klientko. Hitro nama je v prijetni družbi in klepetu minil čas v steni.  Sestopila sva do Staničeve koče na pivo nato pa po poti čez Prag v Vrata.

V sredo 2.8. sem se s Tomažem in Papijem odpravili v Triglavsko severno steno. Splezali smo Kratko nemško smer. Smer sem celotno splezal v vodstvu. Izstopili smo čez Zimmer – Jahna. V smeri so nam družbo delali Kranjski alpinisti. Bil je zelo vroč dan, na sestopu čez Prag je žgalo do podna, ko pr norcih. Tako, da sem bil v Vratih pošteno utrujen, kot že dolgo ne. V Petek sva se z Matejem iz GRS Kranjska Gora odpravila v NŠG, ker sva oba imela nočne službene obveznosti je bil Kamenkov kamin dovolj za tisti dan. V sredo 9.8 sva se zopet zmenila z Matejem za plezarijo, ker vreme ni kaj nič dobro obetalo sva splezala Zajedo s platami na Vršiču. Tokrat se nama je v steni pridružil še Grega, ki je tudi član GRS Kranjska Gora. Smer je za mene prava lepotica, najlepša v okolici Vršiča. Premore fantastično skalo in vzorno nameščene svedrovce. Plezanje v tej smeri je res uživaško, ki malo spominja na Paklenico. Danes pa sem s Petrom splezal smer Stoletje. Prvotni plan je bila Debela peč, toda tole muhasto vreme nas je zopet zaneslo na Vršič. Smer ni v celoti navrtana, kot piše na spletni strani plezanje net. Navrtani so štantje, in v plati, kjer je detajl VI- je sveder in naslednji je v kaminu nad buhtlom 4 cug. Je pa smer kar nabita s klini, tako da ni blo panike.