AO Jesenice

Maja, Sandra, Raf, Ata in jaz smo v nedeljo iskali hrib na katerem ne bo gužve in ga našli. Jutranji pogled na termometer sicer ni bil najbolj vzpodbuden, a ko smo prišli do sonca, nam ni bilo žal, da smo vztrajali. S prepišnega vrha kjer je veter tudi sneg odnesel, smo 100m nižje našli pršič, ki nas je razvajal vse do poteptane ceste, po njej pa do avtomobila. Fajn je bilo smo ugotavljali na obveznem postanku pri Danici.

Ker sva imela z Gorazdom na voljo cel dan, sva se podala v nama neznane konce. Preko Jezerskega sva se zapeljala v Železno kapljo, od tam pa po dolini Lepene do izhodišča za vzpon na Bistriško špico 2113m, najvišji vrh na avstrijski strani Pece. Le to sva dosegla po grebenu preko Veške kope 2074m. Nekje do pol poti sta nama zgazila dva predhodnika od prejšnjega dne, nato pa sva zagrizla v deviški pršič. In ni ga bilo malo. Nad gozdno mejo je sicer veter naredil svoje, v gozdu pa juhuhu do izhodišča na planini Luža. Navdušena nad samoto in lepimi razgledi ter smuko seveda.

Od vseh različic Tommy-ja, je bila smer Tommy 6b, 270 m v steni Malega Borovca najboljša izbira za  tistega lepega, sončnega 17. novembra . Sicer pa je bil že skrajni čas, da se preda, saj se nama je že nekajkrat uspešno izmuznila,  bodisi zaradi vremena, navala nanj, ali pa zaradi razsodnega razmisleka. 

Za uplezovanje prijazna prva dva raztežaja……..A ko se znajdeš v tretjem, ključnem raztežaju sredi ‘plataste’ plate prosiš le še, da se ti po čudežu prikaže kakšen mikro grifek, za katerega boš zahukal vsaj svoj noht, ki ga seveda nimaš. In če si to srčno želiš, se ti nekaj, kar sicer v kakšni drugi smeri ne bi imenoval grif, kar prikaže. Ja, v sili hudič še muhe žre. Če ti skladno s svojimi zmogljivosti uspe zlesti »na frej«, je pa juhuhu.

Naprej gre zopet lažje, a počivanja ni. Osem delovnih raztežajev je odličen odmerek za pravi užitek.

Ko potegneš črto se ti pojavi vprašanje, kako je mogoče, da v okolišu prepojenim s soljo lahko obstaja toliko sladkobe.

Sandra je na vsak način morala sprobat opremo, Mirko ne zdrži doma, midva pa – itak – če se le da, greva. Snega ni na pretek … rekli smo, gremo poizkusit spredenat turo ali pa samo na kavo v Innerkrems.

Po dolini do Königstuhla je izgledalo dokaj obetavno, višje gori pa tako-tako, vendar se je dalo. Ja, bili smo pa edini na smučeh. Sneg? Ja, prišič, kaj pa drugega, predirajoče skorjast.

Uživali Sandra, Mirko, Raf in Maja