Dobrodošli na strani Alpinističnega odseka Jesenice
Odpeljali smo se na avstrijsko Koroško z nameno poiskati sončne žarke. Imeli smo pripravljenih nekaj ciljev. Med vožnjo proti Lendorfu se nam je že naš prvi plan Teuchlspitze prikazal pokrit s popolnoma solidno snežno odejo. Snega pravzaprav ni veliko, a je podlaga pomrznjena, tako da smuči natakneš že na parkirišču. Po gozdu in na gozdni cesti še suh sneg, vmes nekaj skorje, zgoraj pa dobro smučljiv, a od vetra nekoliko zbit sneg. Z izbiro bili zadovoljni Andrej, Igor, Gorazd, Žiga, Peter.
Kadar nam vreme kroji (pretopli) jugozahodnik, je potrebno poiskati severovzhodne obronke alp. Osamelec Zirbitzkogek na avstrijskem Štajerskem nam je v nedeljo ponudil obilo sonca, (vedno prisotnega) vetra in kljub skromni oziroma spihani snežni oddeji, tudi obilo smučarskega zadovoljstva. Na vrh smo se podali iz zahodne smeri (koča Tonnerhutte 1594m). Na vzhodni strani so pobočja spihana do golega. Težave na poti (pozabljeni dokumenti za prestop meje in pozabljene rokavice na Helmut-Erd Schutzhaus) smo ob dobri družbi in z obilo smeha uspešno reševali sproti, turo pa zaključili ob pivu v koči na izhodišču (hvala domačinu Herbertu za rundo).
Ne bom govorila o kakšnem alpinističnem dosežku, pač pa o prijetni kondicijski turi na Vršič – do Erjavčeve koče. Za novo leto je oskrbnikoma zmanjkalo nekaj živeža pa smo se v petek šli Raf, Ata in jaz nosače in pošteno natovorjeni prinesli robo za nemoteno obratovanje koče.
Cesta je bila splužena do Koče na gozdu, rolbo smo prehiteli par ovinkov pred Tonkino kočo, od tu dalje do Erjavčeve vodi le dobro utrjena gaz, Vršič pa je v znamenju prave zimske pravljice.
V Erjavčevi vas vedno nasmejana Laura in kuharski specialist Matevž rada povabita v toplo zavetje in postrežeta s pijačo in jedačo.
Kadar je vreme slabo, se lahko odločiš: ali boš doma za televizorjem ali pa se z družbo potikaš kje po snegu in na frišnem zraku – v bližini tople koče, kjer si nato lahko ogreješ premrzle ude. V torek, 26. se nas je navsezadnje na Erjavčevi zbralo kar precej, ob tečajnikih še lepo število starejših članov, ki jim ni bilo bit doma na kavču.
Tako nekako smo razmišljali in v sklopu AŠ izkoristili en tak dan za uvod v zimske znanosti. Z Božotom sva si jih razdelila vsak po pol in veselje v snegu se je začelo. Ko bo vreme lepše in sneg primeren, bomo pa tacali bolj zares.
V soboto smo šli Maja, Sandra, Raf, Dare in jaz na Pokljuko. Z Rudnega polja smo šli na planino Konjščico, na Studorskemu prevalu pa smo naredili počitek. Veliki Draški vrh je zgledal spihan, zato se je nanj podal samo Raf, ostali pa z derezami in cepinom na Ablanco. Oba vrhova sta spihana in močno poledenela. Raf je smučarijo nazaj do prevala komentiral kot mešano, naprej navzdol pa je bil kot po navadi skorjast pršič, pa ledeni pršič, pa pršičast pršič in še malo južnega vmes ( a ne Maja?). No, dan je bil lep, pa fajn smo se imeli.
