Rabeljski slap in Fortino
Včeraj popoldne sva z Markom plezala Rabeljski slap po desni, lažji varianti. Plezalo se je tudi direktno. Danes zjutraj sva šla splezat še slap Fortino. Temperatura je bila malo pod lediščem, led pa je lepo prijemal. Še kak teden mraza bi bil, kljub začetku meteorološke pomladi, dobrodošel.
Smučanje pod Cinami
Že nekaj vikendov je bilo vreme bolj na zahodu precej lepše, kot pri nas in v bližnji okolici. Kaj ti torej drugega preostane, kot da se sprijazniš z nekajurno vožnjo, zato pa potem uživaš v perfektnem vremenu, snegu in enkratnem gorskem okolju.
V kombi se nas je vkrcalo sedem in nekoliko matasti smo se po treh urah parkirali v dolini Fischlein za Sextenom na J. Tirolskem. S prepotrebno kavo ni bilo nič – bifeji se odprejo šele po deseti – smo se pobrali po široki poti po dolini navzgor. Ta je bila sprva v megli, vendar se je kmalu začela redčiti in s pogledi smo objeli prve zasnežene vršace: Sextener Rotwand, Einserkofel, kasneje pa še bolj znani Paternkofel.
Naš cilj je bil obli vrh Sextenerstein 2539 m, od koder je najlepši razgled na severna ostenja Treh Cin; do vrha torej dobrih 1100 m. Ker je tura zelo popularna, je špura dobro uhojena in vzpon ni bil preveč naporen. Zaradi čiste šajbe nas je višje na odprtem začelo pečt sonce, smo pa uživali v lepem ambientu in si ogledovali številne možnosti za naslednje ture.
Na vrhu je bilo eno samo uživanje v osrčju svetovno znanih gora, v čudovitem vremenu in v pričakovanju perfektne smučarije. Ta je res postregla z zelo dobrim snegom in lepimi prehodi. Koder je bil pršič, je bil že nekoliko zvožen, pa se je še vedno dalo zelo lepo peljati. Nekaj je bilo tudi že ojuženega snega, vendar je bila podlaga trda, predvsem pa je bilo snega dovolj, da je bila smuka dokaj brezskrbna.
Ko smo sedeli v Fischleitalbodnu ob pivu, smo se strinjali, da je bila tura res zadetek v polno. Včasih pač rata … Še to, ker so se lepo videle veličastne stene Cin, sem Maretu predlagal, naj si jih le dobro ogleda, poleti bova prišla tja in zlezla nekaj med normalko in Belavisto, odvisno od razpoloženja …
S širokimi nasmeški smo turo zaključili: Gorazd in Manca, Mare in Marko, Urban, Maja in Raf.
PREMAGATI STRAH – SE DA?
Zanimiv članek na povezavi:
https://www.ukclimbing.com/articles/features/playing_with_fear-10178
Boses Weibele
Z Žigom sva imela prosto nedeljo. Če sta se s tem že strinjali najini ženi, pa vreme ni hotelo sodelovati. Zjutraj pogled na razmočeno plundro ni vzbujal upanja, aladin pa je obetal nekoliko boljše razmere na zahodu. Tako sva se odpeljala najprej do Špitala, in ker so bili vrhovi tam še vedno zaviti v meglo, še do Lienza. Villgraterski hribi in sosednji Lienški dolomiti so že sramežljivo kukali iznad meglic. Zapeljala sva se do vasice Bannberg (1262m) in se od tam odpravila proti Boses Weibele (2521m). Na poti naju je pozdravilo celo sonce, a vrh se nikakor ni in ni hotel izmotati iz meglenega pokrova. Na višini približno 2300m sva v popolni difuzni svetlobi po dobre pol ure čakanja obupala in odsmučala nazaj v vas. No ja, vrha ni bilo, kljub vsemu pa se je nabralo dobrih 1000 višinskih metrov.
