AO Jesenice

V soboto se je v našem družinskem planu preživljanja vikenda, ki je vključeval obisk Primorske, pojavila luknja. Ruj je precej burno odreagiral na redno šolsko cepljenje, zato je soboto preživel na kavču, midva z Janžem pa sva izkoristila prost “termin” in odšla na njegovo drugo turno smuko. Konigstuhl v Nokbergih  je v takem primeru pravšnji cilj. Če k temu dodamo še brezhibno vreme, 20-30 cm novega pri -6 stopinjah in relativno malo ljudi, potem je bila to zagotovo idealna izbira.

Sosedom ga ni nasulo toliko kot nam. Konkretno v soboto na Turrachu med 30 in 40 cm, zato smo pričakovali nekaj podobnega tudi na Mirnocku. Zgodnji odhod je bila dobra izbira. Špura že potegnjena, pobočja pa še dokaj nedotaknjena. Nič vetra, niti sonca in dokaj nizke temperature so omogočale smuko po prvovrstnem pršiču. Poleg mene se je smejalo še Gorazdu in Papiju. Malo čez deseto uro smo prismučali do avta, takrat pa je bila na parkirišču že kar gneča. Seveda, take razmere je za izkoristit.

Ker moj mož ve, da najraje preživim rojstni dan na smučkah, sva 27. zjutraj krenila proti Krškim Alpam, mimo  Innerkremsa do Dr. Josef Mehrlhuette (1730m), kjer je dovolj prostora za parkiranje in se po kavi počasi podala po čudoviti dolini Rosaninental, kjer je tudi krasna tekaška steza. Po cc 1 km sva zavila navzgor skozi redek gozd in tako kar hitro dosegla plato, kjer nama je padla v oči prelepa flanka na desni. Ker pa je bil cilj Koennigstuhl (2342m) sva na sedlu zavila najprej levo in se med kamenjem prebila na vrh. Smučarija tudi ni bila nek presežek, zato sva še enkrat vpregla cucke in se napotila levo na Seenock (2260m), od koder je bil spust proti jezeru na platoju (verjetno tudi čez, ker je zamrznjeno in zasneženo) res zanimiv, odlično je bilo tudi vijuganje po gozdu s platoja takoj levo. O večernem praznovanju tu ne bom pisala, kakor tudi ne o peglanju prog naslednji dan na Katschbergu. Izven sezone izgleda Aineck (2220m) luštna tura iz St. Margarethen.  Za tretji dan sva imela v planu nekaj kratkega, in je bilo precej dogovarjanja zaradi različnih predstav o tem, kaj je kratka tura:) Ker pa moj mož ve, da je bolje odnehati, ko začnem z argumenti, je pristal, da odtokava cc 1200 višincev z Ludlalma (1514m) do vrha Prebra. Na začetku je možno iti po sankaški progi, vendar sva raje zavila v gozd, ker je bilo toplo kot pomladi. Mimo Prodingerhuetten do Preberhuette (1862m) na gozdni meji, potem pa direttissima proti predvrhu, kjer se je moj mož odločil, da bo zaključil,da sem sama še izvedla tisti “Katzensprung” brez smučk do vrha (2741m). Preber je precej obiskan vrh, ampak ker je flanka res široka, je dovolj prostora za vse. Nekateri res pridno trenirajo za Preberlauf, ki je letos že 18. 11.marca. – bi se ga kdo udeležil? No, midva sva se družno odločila, da to ni za naju, saj sva hodila gor 3,5 ure, medtem ko je na Preberlaufu normalen čas 3 ure, natrenirani pa porabijo 2 urci! – na sredi flanke sta mimo naju švignila 2 taka junaka v tekaških dresih:) Kakorkoli, smučarija v pomladanskih razmerah je bila čista živa uživancija, tako da sva tudi midva zmagala:)

 

 

 

Maroko Trije člani našega AO in prijatelji smo se odpravili oktobra v Maroko Pot v grobem: Marrakesh -> Todra -> Merzouga -> Tafrout -> Essaouira -> Marrakesh Hotel smo videt čim več, ampak brez pretiravanja, da ne bi bili skos na cesti. Mislim, da je uspelo. Naredil smo cca 1800 km v 16 dnevih. V Marrakeshu: Prva pustolovščina – vožnja po ozkih ulicah marakesha kjer te vsi napadajo z vseh strani in te hočejo odpeljat nekam v svojo stran. Ceste so super, vse zgleda kot novo asfaltirano, skoraj nič prometa. Peljal smo se čez gorski prelaz čez atlas, kjer se cesta vzpne do 2200? Ustavil smo se v glinenem mestu kjer so posnel velik kadrov iz filmov Gladiatorja, Mumija, Game of thrones, Prince of Persia, … Prišli smo pozno in smo naslednji dan izkoristili za ogled in frikanje. Zraven apartmajev je bil climbing shop. Tip noter je velik vedel o smereh in predlagal kam gremo tisti dan in še za nekaj dni naprej. Smeri je veliko ampak zelo malo jih je v senci. Za Todro bi lahko predlagali, da se gre še kasneje pozimi. Kasneje v Tafraout je en Anglež več povedal o zimi in je rekel da ni veliko dežja, temperature pa bolj prijetne. Zna priti povodenj, ki traja dva dni. Pade pa toliko vode, da jim odnese mostove in ceste in še kaj drugega. Ampak vse to zelo hitro popravijo ali naštimajo obvoze. Smeri je dovolj vseh težavnosti, ocene so približno isto kot pri nas, mogoče malo lažje. Tu je apnenec, ki je tako rumeno obarvan kot se vidi na slikah, najbolj je pa podoben pakleniški skali. Na nekaterih mestih je celo bolj ostra. Super za plezat. Drugi dan sva šla jest in čaro splezat „Qui L‘eut cru? “ 5c, 12 raztežajev ki jo je predlagal tip iz plezalne trgovine. Nasvedrana smer, ki se do vrha soteske izogiba soncu, plezanje je pa sama uživancija: trda ostra skala, svedri so bili ne dolgo nazaj novi.Andraž in Tina sta na nasprotni steni soteske splezala: Arete Nord 5b , 360metrov Ostali so si tisti dan ogledali bljižnje mesto in šli popoldne frikat težje smeri. Tam je bilo vse zelo izpostavljeno soncu. Tretji dan sva šla s Čarovnikom in Sonjo splezat Piller du couchant 6a+, 8 raztežajev. Šteblaj in Maša pa Qui L‘eut cru? 5c 12 raztežajev, k sva s čarotom naredila tako reklamo za to smer.

Po treh dneh plezanja smo si želeli še drugih doživetij in smo se odpeljali proti Sahari.

Nekaj dni kasneje smo prispeli v Tafrout – odlično plezanje. Ni blo vodničkov – dobil smo enega na posodo iz znane prodajalne preprog, kjer se običajno prodajajo tudi vodnički Naslednji dan je prišla Katja k piše vodničke s svojim možem Steveom. Sposnal smo še ene angleže, k so bli tam v hotelu z bazenom in mrzlim pivom. 30e na dan z bazenom zajtrkom in večerjo Velik frikanja ni, razen na granitu. Ostalo je Kvarcit, ki so ga zasedli Angleži in tam se uporablja izključno premična oprema, frendi jebice…. Klini so bogoskrunstvo. Drugi dan sva šla z Sonjo plezat Naseby 5a HVS 250m Šteblaj in Bregi pa Delectation 4c HVS 300m Naslednji dan: Jaz in čaro Labyrinth ridge. Zelo opevana 800m 5b. Bregi in Šteblaj pa prvenstveno na Napoleons hat: Naslednji dan smo šli Jest Šteblaj in Sonja na White tover HVS 5b 5 raztežajev, ki ga je priporočil Steve kot njemu najljubša lokacija. Nismo bili razočarani. Prekrasna linija po poki stebra. Spet dobro za dajat opremo in dovolj precejh razburljivih delov za tako oceno. Zadnji dan v Tafrout smo izrabili za Chapeaudenapoléon (napoleonov klobuk) Čaro in tina sta šla splezat še eno večraztežajno smer na granitu Freeway. Potem pa še slavne pobarvane kamne. Za pofotkat.