AO Jesenice

Pa je bila res velikonočna. Sicer brez pirhov, pa vendar polna presenečenj, preizkušenj, veselja in razodetij.

Zame in za Urbana se je začela že v sredo popoldan. Polna idej in elana sva se podala na dežno cesto, prepričana, da naju zjutraj čaka veličastna stena Tulovih Gred. Od tega seveda ni bilo nič. Dež je imel glavno besedo še v četrtkovem jutru, veter pa je odpihnil še tiso malo upanja, kar ga je ostalo, za frikanje v Paklenici.

V četrtek zvečer smo se začeli zbirati člani AO. Do sobote se nas je nabralo več kot 20. Hišo smo si delili naslednji člani: Čaro, Keni, Miha, Jao, Maša, Matevž, Urban, Katja, Mare, Monika,  Jaka, Nika, Doroteja, Grega, Mark, Katarina, Teja, Alain, Matic, Neli, Pika, Oskar, Tina, Pija in Filip. Upam, da sem vključila vse.

Vreme nam je bil skozi cel vikend precej naklonjen. Dežja ni bilo, sonca je bilo dovolj, le veter je pihal. Pa tudi veter ni bil taka težava, le smer si moral izbrati v zavetrju. Plezali smo vsak dan. Večina se je v kanjon podala že zjutraj, bolj zagnani že ob sedmih, glavnina pa malo kasneje. Nabrali smo kar nekaj smeri, listo najdete na koncu poročila.

Opazila sem, da poročila iz Paklenice pišemo tečajniki. Smatram, da noben od starih mačkov ne pričakuje deteljnih opisov smeri. Seveda vam lahko pišemo bolj o občutkih, ker o plezariji (še) nimamo kaj dosti pojma. Smo še »frišno zeleni«, pakla pa je naš prvi uvid v kaj smo se podali. In tako, vam jaz lahko povem le to, da me je Urban že prvi dan peljal v Armadillona, kjer sem trpela križev pot, glede na trpljenje, sem se morda odkrižala tudi kakšnega greha in spoznala Velikonočna razodetja. Malo za hec… Zagotovo sem pa nekaj spoznala ta dan. To, da jamramo povsem brez veze in prezgodaj, da se s trmo daleč pride in da plezanje daljših smeri ni hec.

Sicer pa super izkušnja, s super ljudmi, na super kraju. Kaj več si težko želiš, zato hvala vsem, še posebej pa tistim, ki ste svoj čas  namenili tudi nam, tečajnikom.

Katja Žener

Smeri:

Če je od Draga je od Draga (Katarina,Mark in Doroteja)

Kamasutra (Katarina, Katja in Urban)

Spit Bull (Katarina, Katja in Urban)

Funkcija (Peter, Luka)

Diagonalka (Peter, Miha)

Bora (Peter,  Keni)

Aigor (5b+) (urban, katja, maša)

Armadillion (6a) (Urban, Katja, mMša)

Centralni kamin – varianta na severno rebro (5a?)  (Neli, Maša)

Catch the rainbow (5a) (Matevž, Maša)

Dr. frankenstein (5b+) (Teja, Grega, Maša)

Šaleški – vstopna varianta (5b) (Matevž, Maša)

Juha (Doroteja, Mark)

Nidija (Doroteja, Mark)

Izgubljena djeca (Doroteja, Mark)

Karamara sweet temptation (Doroteja, Mark , Neli)

Oliver Dragojević, 3 (Mare, Monika)

Oprosti mi pape, 4a (Mare, Monika)

Kanjonski, 4a  (Mare, Monika, Alain Vilman)

Tinin smer, 4b+ (Mare, Monika, Neva Pančur)

 Rebeka + Brid za veliki čekič, 6b  (Matevžem, Matic)

Nosorog do sedla 4a (Matevž, Pika, Matic)

Armadillon 6a (Teja, Matic)

Albatros 6b (Matevž in Jaka, Matic)

Tinina 5a (Neli, Pika, Matic)

Capitan Pelinkovac, 6b+, 260m (Keni Bohinec, Urban Bolta, Miha Švegelj)

Diagonalka, 6a+, 200m (Peter Sodja, Miha Švegelj)

Senza Pieta, 6b+, 200m (Luka Korbar, Miha Švegelj)

Karabore, 5c, 120m (Teja Koren, Pija Hrovat, Miha Švegelj)

Juha 6a (Tina, Pija)

Paparazzi 6b+ (Tina, Keni)

Danaja 5b (Tina, Pija)

Watersong, 6a+ (Matevž Jeršin, Neli)

Tinin smjer (4b+)  (Nika, Jaka)

Severno rebro (4b+) 170m (Nika, Grega, Jaka)

Nosorog (4b+) Nika, Grega, Jaka)

Prijatelju moj (3+) (Nika, Jaka)

Cile (4b) (Nika, Jaka)

Pored žute mrlje (3+) (Nika, Jaka)

Kombinacija watersong + severno rebro: 5c (Katarina Pirih, Teja Koren, Matevž)

Kljub slabim obetom, ki so jih obljubljali vremenarji tekom tedna, smo se v nedeljo odpravili v Glinščico. Ekipa 10 zagretih plezalcev se je zbrala v RADOVLJICI pred Sparom. Za vse, ki še ne veste: v Lescah je to nemogoče ker je pred parkiriščem rampa (preverjena informacija iz strani večih udeležencev). Glavna agenda dneva: spoznati tečajnike z večraztežajnim plezanjem.

Kljub težki ljubljanski megli nas je v dolini Glinščice pričakala topla spomladanska kulisa in sonce. Že prej smo se ob obvezni postojanki za kavo dogovorili za potek dneva tako da smo iz parkirišča hitro krenili na pot – ki je vključevala tudi raziskovanje levega bregu. Ustavili smo se pri sektorju D – Formai, ali bolj po domače “tiste platke, ki so za vežbanje”.

No in smo vadili. Razdelili smo se v tri skupine tako da smo bili tečajniki ves čas pod nadzorom. Tekom dneva smo videli vse tisto kar smo si prej na umetni steni predstavljali in vadili: različna sidrišča in njihove lokacije, plezanje v trojni navezi, oprema, ki je potrebna za plezanje, gibanje naveze, … Za piko na i pa smo na koncu probali še spust po vrvi.

Mislim, da lahko za vse rečem, da smo v tem dnevu neizmerno uživali. Vreme je bilo tako, da smo vsi po tihem (in naglas) razmišljali o tem, da bi se odpeljali proti Dalmaciji za kakšen teden ali dva. Znanje, ki smo ga pridobili je bilo obsežno in do nadaljnega se ga bomo oklepali kakor pijanec plota.

Zaključek tedna je končno prinesel težko pirčakovan vikend, ki je bil namenjen zimski tehniki. Snežne razmere žal niso ponudile najboljše podlage za vzpon po Žagarjevem grabnu, zato smo ponižno sprejeli odločitev da se na Vogel povzpnemo z gondolo. Sledil je prijeten spoznavni večer v dobri družbi načelnika, vodnje letošnje alpinistične šole in šestih tečajnikov.

Sobota je bila namenjena zimski tehniki. Pridružila se nam je še sedma tečajnica. Na pot smo se nekateri podali s smučmi nekateri pa peš. Skupaj smo se spoznali z osnovami reševanja izpod plazov, preizkusili smo gibanje z derezami in potrenirali ustavljanje s cepinom. Naredili smo sidrišča v snegu in preizkusili spust na gobo ter opravili gibanje naveze v zimskih razmerah. Večer je minil v kulinaričnih podvigih in turnirju enke.

Ker smo v soboto opravili vse kar smo imeli v načrtih smo jo izkoristili za dvojno dozo kave in turnosmučarsko turo na Šijo. Razmere se bile ravno pravšnje da smo lahko uporabili srenače in kasneje tudi dereze in cepin. Tako smo utrdili še nekaj dodatnega znanja, ki smo ga pridobili prejšnji dan. Spust nazaj do koče je bil opravljen po smučišču – izognili smo se nekaj kamenja, kljub temu pa je bila to bolj smiselna odločitev saj bi v nasprotnem primeru imeli ledeni slalom med skalami in borovci. Sledilo je še eno kulinarično razvajanje in pakiranje. Tokrat smo se soočili z Žagarjevim grabnom. Prvi klanec je bil še primeren za spust s smučmi nato pa smo nadaljevali peš.

Celoten vikend je bil poučen, pester in obarvan z veliko smeha in dobre hrane 😊

Kmalu po novem letu me je klical Matija Volontar, če bi šla frikat v Blažčevo skalo. Plani so se hitro spremenili in v četrtek 4. januarja sva že zgodaj zjutraj skozi Veliko Dnino dostopala pod severno steno Škrlatice z namenom preplezati redko plezano smer Severna grapa, imenovana tudi Rdeča megla (IV/4+, M5+, 600m). Smer poteka po najbolj izraziti grapi v steni, ki se nahaja ravno nasproti bivaka I.

Dolg dostop pod steno sva si krajšala z gaženjem novozapadlega snega, ki ga je bilo na srečo na izravnavi pod steno precej manj. Pogled na smer je obetal dobre razmere za plezanje, skrbel pa naju je le zadnji del smeri, ki je bil videti precej bolj suh.

Razmere so bile v spodnji polovici smeri odlične. Trd, predelan sneg in grapa z zanimivimi skoki, kjer sva lepo napredovala. Višje v smeri pa je zaradi zadnje otoplitve mestoma primanjkovalo snega oziroma je bil ta slabše predelan, kar je upočasnilo tudi najin napredek. Pod najtežjim raztežajem, ko do sončnega zahoda ni bilo več daleč, sva videla, da je skok nad nama skoraj popolnoma kopen. Ker tudi rampa nad skokom ni izgledala obetavno je Matija zavil proti levi, kjer so bile razmere malo boljše in preko krajših skalnih skokov mu je uspelo najti prehod na veliko snežišče po katerem sva dosegla mesto, kjer se smer priključi Kugyjevi smeri.

Ob barvitem sončnem zahodu sva dosegla vrh Škrlatice, si nadela čelne svetilke in z vrha sestopila prek krnice Zadnji Dolek v Vrata. Za zaključek sva si privoščila še sprehod po 7 km dolgi zaledeneli cesti do Peričnika, kjer naju je čakal prevoz.