Kategorija: Obvestila

V nedeljo sva s Saro zopet odšla v Glinščico. Nad Slavnikom so se že dopoldne grmadili nevihtni oblaki, nad Trstom je bilo nebo še vedro. Splezala sva Veliki raz 5c, 130m (La Grande). Klasična, večraztežajna smer slavnega Comicija je v devetih desetletjih, od kar je bila splezana (1928) pridobila že kar nekaj generacij svedrovcev, zagotovo pa je zato malo bolj zlizana. Kakorkoli, smer je lepa in varno preplezljiva. Kaj dosti se nisva obirala, saj je postajalo vedno bolj temno, grmelo je vedno bližje, a prve kaplje so naju ujele šele pri avtu.

Propadel nam je načrt za Oberlechnerspitze, saj cesta do jeza Kolbrein v dolini Malte še ni odprta (baje 11. t.m.). Odločili smo se za naše hribe kjer je potrebna zgodnja ura in ob 5.30 se dobimo v Mojstrani. Nekaj kasneje nas na izhodišču preseneti žalosten pogled na pobočja pod Nad kuhinjo špico – komaj še kakšen snežen jezik. Pa smo rekli kar bo pa bo, bomo pač malo nosili smuči, hoteli smo izkoristiti lep dan – zadnji teh prvomajskih praznikov.

Po dobri uri grizenja v breg, smo na mestu, kjer se odcepi pot na Požgano mlinarico nataknili smuči in do Begunjskih vratc je šlo brez problemov, le vedno toplejše sonce je pripomoglo k izdatnemu znojenju. Na sedlu smo se predali razgledom, mirnemu vremenu in kalorijam iz nahrbtnika. Po kakšni urici pa na smuči in naj se zabava prične. Na osojnih pobočjih odlično, kjer pa je sonce dobilo sneg bolj direktno, je pa že cukalo. Do mesta, kjer smo gorgrede natikali smuči, je bila res dobra smuka, nato smo parkrat sneli smuči in lovili jezike snega, kjer pa so bile smučke malo žalostne (pa mi tudi…) – po snegu je bilo močno “nasmeteno” s kamni vseh velikosti, ki so jih prispevale razdrapane stene Cmira. Prigoljufali smo se tako globoko v rušje, kjer je že pošteno dehtelo po poletju.

Po prihodu k avtomobilom pa je sledilo nekaj, česar si v visoki zimi ne moreš privoščiti. Prekurjenim stopalom je neznansko ugajala osvežitev v Bistrici, grlom pa malo kasneje osvežitev na Dovjem.

Uživali: Pero, Janž, Gorazd, Manca, Mare, Marko, Mitja, Raf

….da sva iz sobote na nedeljo, 28. na 29. aprila, sredi noči po končanem koncertu na Rijeki, pot nadaljevala južneje po drugo dozo užitkov in dokončati še neporavnane račune v steni iz preteklega tedna.

Pravzaprav ni bila le vremenska napoved vzrok, da naju je vleklo nazaj v Paklenico, ampak tudi pesem, ki nama je po koncertu še vedno zvenela v ušesih: »Geni, geni kameni,….«. Očitno drži: »S kim si, takav si…ali pa še hujši«.

Ker sva v apartma prispela šele, ko se je noč že krepko prevesila v jutro, sva si privoščila spanje do samoprebujanja.  Vsled tega in zavoljo načrtov, s plezanjem nisva pretiravala. Zlezla sva Gospodari kiše in Huga Wugo. Priznati sva si morala, da bova zalogo energije še krepko potrebovala naslednji dan, za dokončanje dolga v Anića kuku. 

Dobro, da sicer, z zgodnjim vstajanjem nimava težav in nama je pod Velebitaško smerjo uspelo priti prva in tudi prva zaključiti. Saj, ko sva, jaz s svinčenimi nogami, sestopala in se ozirala po smeri navzgor, opazila, da se obe navezi za nama še vedno spopadata s ključno dominantno lusko.

Skoraj polovico smeri sva poznala že iz preteklega obiska in tako sva vedela, da je v prvem raztežaju nekoga zamikal ušes zadnjega svedrovca. Ker je svedrovec brez ušesa kot »maslina bez ulja«, se je Božo že doma odločil, da manjkajoči del nadomesti z novim. No, ne čisto novim.

Do že prej omenjene ključne luske, sem si med plezanjem veselo požvižgavala del koncertne pesmi:  »… ajde desno, do velike stjene, gorske vile, če te poslati do mene«

Ni mi treba vsega verjeti, ker žvižgati sploh ne znam. Res pa je, da sem ta verz v sebi brundala.  Seveda me gorske vile ob luski niso pričakale. Zato pa me je toliko bolj razveselila ob njej  viseča gurtna. Hitro sem ugotovila, da se prosto ne bom mogla spraviti čez in sem jo z veseljem zgrabila med pest. Z nekaj slabe vesti, a s privarčevanimi močmi in časom, sva čez naslednjih nekaj raztežajev tako lažje spravila 100 let. 

Preostala dva dneva sva že tradicionalno zopet splezala Armadilona in končno originalno varianto Centralnega kamina. Previsni kamin v njem je prav prisrčen, če prvi v navezi ugotovi in ti potem zaupa skrivnost skritih »šalc« v desnem delu in se potem lahko iz razkoraka veselo »poročkaš«.

Za dopoldan pred odhodom  domov, sva se raztegnila še v Dreaming the lost friend.

Nisva pa samo plezala. Seveda, sva počela še kaj drugega, kar sodi zraven, ko si brez vsakdanjih obveznosti .  Ob srečanju s plezalnimi kolegi, smo se nasmejali »štorijam« iz preteklosti, skupaj reševali nagajive štrike in kot znamo plezalci biti »kunštno« komentirali plezanje v sandalah, plezalkine čez celo rit strgane pajkice, do komolcev na debelo z magnezijem pobeljene roke, psa s kastanjetami v gobčku,…..  Škoda,da se nisva mogla uskladiti s terminom udeležencev našega ferajna.

 Ob povratku  mi je v ušesih zopet zvenela pesem: »Geni, geni kameni,…..ka na svili«.  Razen veliko vas, ki to berete, ostali ne bodo razumeli, da se v skali lahko počutiš kot na svili. S to razliko, da ko prideš iz skalne svile, stopala komaj čakajo, da jih rešiš iz oklepa plezalnikov.  Pa kaj potem, če imamo popraskane roke in noge. Pa kaj potem, če pridobimo naravne tatuje. Ti vsaj izginejo, še predno se jih naveličaš.

Tako nekako je potekal prvi del prvomajskih praznikov, ki jih je kruto presekal današnji delovni ponedeljek. V petek smo torej družinsko odšli v Breitwand. Janž je prvič plezal samostojno, torej brez tretjega člana naveze, in sicer Seinerzeit (5a, 120m). Luštna, zelo dobro zavarovana smer, ki za svojo dolžino in težavnost ponuja kar veliko plezarije. Z Rujem in Saro  smo nato šli čez steno še po ferati z imenom Luft unter den Sohlen težavnosti D/E.

Naslednji dan sva  z Janžem imela v planu Kredarico. Pridružil se nama je še Marko. Ker nam je manjkala ena plazovna žolna, sem si jo šel zvečer sposodit h Gorazdu. On pa kot pravi prijatelj ni posodil samo nove digitalne žolne, ampak tudi ženo, tako da smo se zjutraj proti Kredarici zapodili štirje; poleg naju in Markota torej še Manca. Dan je bil čudovit, tudi čez smučarijo ni bilo pripomb. Zvečer smo se odpravili k tašči na obalo.

Da  nedelja ne bi minila preveč ležerno, sva se s Saro pozno popoldne odpravila v Glinščico in njen Zeleni raz (Spigolo Verde III-IV, 140m). Malo romantike ob sončnem zahodu ne škodi.