Kategorija: Obvestila

V petek 12.10. smo se v zgodnjih jutranjih urah zbrali združena ekipa DGRS Jesenice, AO Jesenice in AO Radovljica (Matevž, Jao, Žiga, Miha, Matija, Matic, Urban, Mare) in krenili proti Courmayerju. Vožnja do tam kot vsaka vožnja – vleče se, pa vedno mora nekdo na stranišče.

Prispeli smo pred poldnevom, na parkirišču še pregledali in posortirali opremo, si sposodili kar smo pozabili in se z gondolo skyway pripeljali 2100vm višje. Vožnja je s presedanjem vred precej hitra, pa nas je nekaj imelo malček težav z višino, a so do naslednjega dne vse minile.

Polovica se nas je nastanila v koči Torino, zato smo tam pustili del opreme. Z lažjimi nahrbtniki smo šli na ledenik na vajo, ostali pa s težkimi nahrbtniki z vso opremo za bivanje na ledeniku vred. Do prve primerne ledeniške razpoke smo prišli v pol ure. Tam je Matic pokazal vse postopke za reševanje padlega v razpoko, nato pa smo eni viseli v razpoki, drugi pa vlekli ven. Seveda smo vsi vse takoj razumeli in pravilno naredili vse postopke. Po končani vaji se nas je polovica vrnila v kočo Torino, ostali pa postavljat šotore na primerno mesto za dostop do smeri naslednji dan.

Matic in Matevž sta si namenila dati opravka v Hudičevem grebenu Mont Blanc du Tacula, Matija in Jao ter Miha in Žiga v Kuffnerjevem grebenu Col Maudita, midva z Urbanom pa prečenje Aiguilles Marbrees.

Matija in Jao sta imela težave na začetku. Izbrala sta namreč drug vstop v smer oz. na greben kot Miha in Žiga, prišla na neprehoden teren in zaradi slabih razmer obrnila po devetih rastežajih, ko sta še lahko. Baje je greben v dobrih snežnih razmerah poezija; no, tokrat ni bilo tako. Miha in Žiga sta smer spedenala in na sestopu srečala Matica in Matevža, ki sta sestopala z Mt. Blanc du Tacula. Skupno so potem iskali prehode čez ledenik, plezali po viseči lestvi (klikni na 20181013_175504 ) in v temi iskali obvoze okrog razpok. Mihu in Žigi je vse skupaj vzelo 17 ur, Maticu in Matevžu pa do šotora kako uro manj. Z Urbanom sva bila zjutraj na vstopu prva in “sportski lagano” prišla na vrh, ter potem do škrbine za spust nazaj na ledenik. Časa sva imela dovolj, vodniki so s klienti bili za nama, zato se nisva spustila, ampak sva prečila še južni vrh in popoldan že uživala na sončku pred kočo ter delala plane za naslednji dan.

Ta naslednji dan pa se je začel z gosto meglo in oblačnostjo, vetrom in mrazom. Očitno smo v petek in soboto izkoristili ves bonus lepega vremena. Nobenemu ni bilo potrebno dvakrat reči, da gremo v dolino, tudi iz sobe so nas začeli ven metati. Na srednji postaji smo šli v botanični vrt (oktober na 2100m ni ravno pravi čas za ogled rožic), nato pa pri kombiju počakali še na sotrpine, ki so morali priti z ledenika.

Matevž je bil ponovno nepravično izžreban za voznika domov (ker se je že tja gredoč izkazal), vožnja pa: kot v prvem odstavku.

Za nekatere je bilo to prvo srečanje s plezanjem na taki višini v mešanem terenu, nekateri to obvladajo u nulo, vsem pa je bilo skupno: uživali smo in vse muke so pozabljene. Še pridemo. Hvala ekipi za udeležbo, GRZS-ju za kombi in Matevžu za neizmerno voljo do vožnje.

ps/ Če sem kaj narobe napisal, pa bodo akterji že povedali kako in kaj. Pa še kot zanimivost kako zgleda Plaz iz Mt. Blanca

 

Ker nam je Omiš splaval po vodi  in to dobesedno, smo se člani predvidene odprave pridružili tistim, ki so iskali lepo plezarijo in vreme severneje, v Grazer Berglandu. Tako se nas je skupaj nabralo dvanajst. Obiskali smo stene Rote Wand, Rothelstein in Brunntalwand. Stene tega območja kljub temu, da na pogled izgledajo precej poraščeno,  ponujajo prvovrstno plezarijo v kompaktni skali. Trije sončni dnevi so nam tako še prehitro minili. Hvala PD-ju za kombi, gospodu Hubertu za njegovo velikodušno gostoljubje in udeležencem za prijetno družbo.

p.s. dodajte še kaj slikc

 

 

 

 

 

 

Tudi s Saro sva si, tako kot že pred tednom ali dvema Božo in Lidija, za ta lep jesenski dan izbrala južno steno Velikega Koritnika v Karnijskih alpah. Megla in bore 3 stopinje na izhodišču sprva niso delovali preveč vzpodbudno, a ko sva prišla do stene je že sijalo toplo sonce. Prijetna plezarija v čudoviti skali, kratki rokavi, razgled do Dolomitov, brezhibno varovanje, udoben sestop…Skratka brez pripomb.

 

Danes smo Polona, Enej, MIha, Urban in Matic uradno otvorili plezališče Mlinska Peč v Plavškem rovtu.

Zgodba o plezališču se je začela leta 2016, ko mi je Polona Klinar omenila neke previse v grabnu med Plavškim rovtom in Planino pod Golico, ki naj bi bili za pogledat. Zadevo sem šel pogledat naslednje leto in me je takoj navdušila. Kmalu sem začel spraševat okoli čigava je zemlja, Manca Klinar mi je uredila soglasje soseda, tako da sem lahko na ferajnu začel fehtat svedrovce. Julija 2017 sem navrtal prvo smer, nato pa z nekaj prekinitvami do avgusta 2018 še ostale.

Sedaj je v plezališču 17 smeri, prostora je še za eno ali dve. Trenutno je en 6b, en 6c, en 6c+, en 7a, dva 7a+ in en 7b+/c. Ostalo so odprti projekti. Kdor se jih bo lotil in splezal, naj ime in oceno sporoči na kosir.matic@gmail.com. Želja članov AO Jesenice je, da bi bila imena lokalna, domača jeseniška ali v skladu z železarsko tradicijo.

Stena je kar precej previsna brez nekih boljših oprimkov. Kljub nižji višini smeri se kar precej naplezaš, saj so vse smeri dokaj konstantne.

Določene smeri so vedno suhe, nekatere pa le poleti. Stena je sicer obrnjena na vzhod, poleti v senci po 11ti uri, bližnji potok pa odhladi ozračje, tako da se da plezat tudi ko je v dolini zelo vroče. Plezanje je možno tudi v dežju, dokler ne zamoči.

Pod smermi je dovolj ravnega prostora (kljub temu da je ponekod malo blatno), da je plezališče primerno za obisk z otroci, vendar je potrebno trenutno še malo paziti, ker se najde še kakšen majav oprimek.

Dostop: Pri zdravstvenem domu jesenice zaviješ na cesto proti rovtam ter slediš tablam za Plavški rovt. Na začetku vasi je parkirišče pri kapelici, kjer parkiraš. To je edino primerno parkirišče v vasi, zato naprošam vse da to spoštujejo. Od tam peš po cesti naprej do drugega odcepa desno, kjer stoji smerna tabla Planina pod Golico. Sprva asfaltni cesti in nato kolovozu slediš skozi gozd in čez travnik do grabna kjer se nahaja stena. 10min hoje.

Vodniček se nahaja v skrinjici pod steno ter na strani AO Jesenice.

Vodniček: PLEZALIŠČE MLINSKA PEČ 

Za sredo je bilo napovedano lepo vreme, zato sva bila z Božom enotnega mnenja da obiščeva dolino Belih vod v zahodnih Julijcih. Jutro je bilo zelo hladno, -4 stopinje ko sva stopila iz vozila. Postopoma se je z vzpenjanjem tudi ozračje segrevalo in nad kočo Bruner naju je pozdravilo sonce. Ko sva prispela do vstopa v smer, sva še malo posedala na sončku, da se je še malo ogrelo potem pa sva se najprej lotila desne Diretisime. Smer vstopi 50 m desno od Diretisime in te 2 dveh raztežajih vodi do vstopa v izrazit kamin. Smer gre po kaminu 2 raztežaja, kjer moraš splezati dva detajla V. Nato sledi lepo poplezavanje III-IV do vrha smeri. Smer ni nič opremljena, izjemoma so stojišča, zato sva smeri dodala tri klini. Božo je celotno smer splezal v vodstvu. Sledili so trije spusti po vrvi po smeri Diretisima, kjer imaš urejena sidrišča za spust. Potem sem bil za plezanje v vodstvu na vrsti jaz. Splezala sva še Diretisimo, ki je res prava lepotica. Prvi raztežaj gre skozi znamenito okno, možen je tudi lažji obvoz. Potem pa smer sledi črni razčlembi tri raztežaje imenitnega plezanja, polnega peščenih ur, rogljev in skalnih mostičkov, kjer si z lahkoto nameščaš sprotno varovanje, tu in tam se najde tudi kakšen klin. Po 4 raztežajih pa se stena položi in do vrha plezaš II-III približno dva raztežaja. Skala me je spominjala na Dolomitsko. Zopet sva se spustila po vrvi na vstop smeri, pospravila opremo v nahrbtnik in se odpravila v dolino. Za nama je bil prekrasen jesenski dan.