Kategorija: Obvestila

V sredo sva z Urbanom prvotno idejo (Eliso in Jeseniško smer) opustila zaradi slabše vremenske napovedi in se posledično odpravila v Smer po zajedi (V+/IV-V, 300m).

Že dostop je bil v znamenju meglic in oblakov, ampak so se le ti premikali, tako da sva optimistično dostopila pod steno. Ker smer ni opremljena s svedrovci, je bilo jasno, da bom tokrat plezala kot druga. Na začetku tretjega cuga je začelo kapljati, a kaj kmalu nehalo. Vseeno je bilo več delov smeri mokrih še od prejšnjih dni. Peti in šesti cug sta res zelo krušljiva, posebej pa sem doživela streznitev, ko sem odtrgala večjo skalo pri tem pa je zasmrdelo še po zažganem (še dobro da ni bilo nobene naveze za nama). S še večjo previdnostjo sem plezala naprej, besedni zaklad kletvic pa sem po Urbanovih besedah z nadmorsko višino povečevala. Kljub slabši vidljivosti in zato težji orientaciji nama uspe je uspelo priti na vrh. Tam je kazalo že na razjasnitev, zato se nama ni mudilo s sestopom – vseeno so naju kasneje temnejši oblaki prepodili in ko sva stopila na cesto se je ulilo kot iz škafa.

Pivo sva spila na Erjavčevi, dež naju v smeri ni dobil, po razglede bova pa prišla kdaj drugič.

Po vrnitvi iz Himalaje, je na čistem zraku v Sloveniji precej lažje dihati. Ne samo zato, ker je zrak čist, pač pa zato ker ga je enostavno “več”. Škoda bi bilo, da bi ob vsej obilici zraka sedel doma, zato se štiri dni po prihodu domov (15.8) odločim za povezovalen vzpon preko treh lažjih smeri v vzhodnih Julijskih alpah. Sprehod se je začel v dolini Krnice. Zapodil sem se v malo ali nič obljuden vrh Dovški gamsovec, bolj natančno, v Kaltenegerjevo smer. Smer je precej kompaktna, samo dostop je do neke mere kompleksen. Z vrha se zapodim v smeri severne stene Stenarja, kjer splezam Prevčevo smer z direktnim izstopom na vrh. Po nekaj daljših korakih se znajdem pod Steno, kjer začnem s plezanjem Slovenske smeri. Po mesecu dni brez krušljivega Slovenskega apnenca, se spodobi, da stopim še na vrh Triglava, ki ga dosežem preko direktne variante SZ grebena. Nekaj minut več kot 8 ur od odhoda od avta stojim pri stoplu, odprem čokolado in začnem s sestopom. Ja, naši hribi so res majhni. Za slikanje nisem imel časa, zato je nastala samo ena s Kredarice, ki prikazuje zmatrane teniske od meseca Himalaje in tekanja po naših meliščih.

Pred slabimi 20 leti sem to smer lezu in ostala mi je v lepem spominu – bila je želja, da bi jo šel še enkrat. Ker je dopust za izkoristit, sem za to smer našuntal Novkota in bil je za.

V torek sva ležerno ob 9.00 dostopila pod smer, družbo so nama delali tropi ovac in turistov, pa še ene par navez je bilo v steni. Pod smerjo sem hitro spoznal, da sem po vseh teh letih za kako stopnjo prekratek in najtežje cuge prepustil “mlajšemu” v navezi…Marko je suvereno opravil s spodnjim delom smeri, jaz sem se za njim malo bolj mučil. Po stiku s Trmastimi kamini sva zgrešila odcep v desno in vrh dosegla po Nejčevi smeri.

Želja je bila izpolnjena – jaz sem splezal lepo smer, Marko je treniral psiho in nameščanje varoval, pa dan je bil lep.

V nedeljo sva šla z Lukom (zluftan.si) na Jezersko v Dolgi hrbet splezat smer Trikot, ki sva jo oba imela v letošnjem načrtu. Prve težave so naju doletele že na dostopu, kjer je snežišče ob robu pustilo večje skalne bloke, ki so lahko že ob manjšem dotiku zdrseli navzdol. Na srečo jo je skupil le čevelj, nama pa je dodal dobro mero adrenalina. Smer se začne po poplezavanju v neprijazni vlažni grapi, višje v njej pa je od zgoraj nenehno padalo kamenje. Smer Jernejev steber, ki se tam začne, ima še to dodatno komponento, kar je dobro pomniti.

Po prvih parih lažjih raztežajih se smer postavi pokonci in tako vztraja do vrha. Orientacija je enostavna, le slediš najlažjim prehodom, detajli niso težki, a vsi raztežaji predstavljajo zahtevno plezanje brez pravih predahov. Skala je super in velikokrat se zaveš, da plezaš brezskrbno kot v plezališču. V smeri je dovolj klinov, da sva jih kje dodajala le za stojišča, ostalo je šlo lepo s premičnimi varovanji. Objektivno lepa smer, vsak raztežaj sva preplezala z nasmehom na obrazu, včasih pa že vmes zavriskala. Zapletlo se je le pri zadnjem, precej lažjem raztežaju, v katerem nisem našel izhoda ne v zajedi na desni, ne v kaminu na levi. Pomagal je Luka in splezal v večji kamin v skrajni desni, kateremu je sledil le še raztežaj poplezavanja do vrha. Skupaj slabe 3 ure dostopa, 7 ur plezanja, 2 ure sestopa. Super dan.

Tudi letošnje leto sva se s Tomažem odpravila v Dolomite. Matej in Aleš iz GRS Kranjska Gora, ter Petra iz AO Cerkno so bili že v kampu Dolomiti v Cortini, zato sva se odločila da se jima pridruživa v tem kampu. V petek sva se odpravila na prelaz Valparola in splezala Via Ibex V- 500m. Smer je prava plezalna poezija. Naslednji dan sva se odpravila v Falzarego Torri in splezala Via normale 140m IV- in via della Guadi 180m IV v večjem stolpu. Ker sva imela še čas sva se odpravila pod južno steno Lagazoija in splezala smer Via dell Bucco 250m, ki je ocenjena III-IV?? Skratka smer poteka v prvih 4 raztežajih v popolni navpičnici, ki jo v 3 raztežaju zapira streha, čez katero se moraš zbasati čez. Smer je bila tudi fantastična, naklonina popusti po 4 raztežaju. Dalje poteka po sistemu kaminov do izstopne grede.