Kategorija: Obvestila

SSKJ: odisejáda -e ž (ȃ) – ekspr. dolgotrajno, dogodivščin polno potovanje … se je začela z dostopom do bivaka 1 v petek po službi. Posteljo sva si delila še z eno navezo, ki je za naslednji dan imela v planu Skalaški steber v Škrlatici, midva pa sva imela ogledano Desno zajedo v Rakovi špici. Naslednje jutro sva po krajšem sestopu do stene začela s plezarijo. Z dvema manjšima orientacijskima težavicama sva dosegla travnato polico. Tu pa naletiva na večjo orientacijsko težavico. V tretjem poskusu končno udaneva “zelo strmo, z žmulami prekinjeno steno” (cit. Mihelič, smer 113. Desna zajeda) in nadaljujeva še po strmi zajedi proti koncu smeri. Veselje po preplezani smeri nama kaj kmalu uniči pogled proti dejanskemu vrhu Rakove špice, ki je bil še kar “nekaj metrov” oddaljen. Med drugim se je v misli prikradla tudi ideja o bivakiranju. Kljub časovni stiski nama uspe čelko prižgati šele v Zadnjem doleku. Sestop proti Vratom nama popestrijo še številna snežišča, preko najdlajšega opraviva tudi abzajl. Ko prispeva do bivaka 4 se ravno prične nedelja. Soglasno se odločiva prespati v bivaku, saj sva zadnji avtobus iz Vrat že davno zamudila. Drugi avto naju je namreč čakal v Mojstrani. Zasedenost bivaka je bila glede na lokacijo pričakovana, ne preostane nama drugega kot prespati kar na tleh. Za zajtrk si privoščiva še zadnjih šest Haribo medvedkov nato pa v dopoldanskih urah kreneva proti Aljažu. Od tu naju do avta zapelje znanec (dolžna sva mu še za pivo ali dve), saj so bile do naslednjega avtobusa še 3 ure.

V petek smo se tečajniki in mlajši pripravniki skupaj z alpinističnimi inštruktorji odpravili na Kamniško sedlo. Namen tabora je bil predvsem pridobivanje izkušenj v klasičnih smereh, nameščanje varoval, zabijanje klinov ter odkrivanje sten Brane in Planjave.

Prvotna vremenska napoved je kazala na nestabilen vikend, vendar se nam je nasmehnila sreča. Kljub temu da smo se vsako jutro zbujali v megli in gostih oblakih, je vreme zdržalo skoraj do konca.

Sama sem se prvi dan skupaj z Rokom (AO Celje Matica) in inštruktorjem Matejem (AO TAM) podala v Smer Y v Planjavi (III/II-III, 155 m), ker smo hitro ugotovili, da kak Jeseničan več ne bi bil zgrešen. Po splezani smeri nas je čakalo par abzajlov ter sestop po gamsji stezici. Zaradi napovedane večerne fronte pa smo se hitro odločili, da bomo namesto dveh splezanih smeri raje dodatno povadili štante. Še sreča, kajti dve urci po vrnitvi je že deževalo.

Ob pregledu napovedi za nedeljo smo se vsi razveselili suhega vremena. In ko je zvečer Janez, kot vodja tabora, spraševal, ali si kdo želi kondicijske ture, je hitro pridobil mojo pozornost. Ne da bi se točno zavedala, koliko sestopa me bo naslednji dan čakalo, sem že bila dogovorjena da se naslednje jutro z Matejem podava v Steber Štajerske Rinke (IV/III, 600 m).

Po zajtrku sva torej krenila proti Rinakam. Namesto klasičnega dostopa do Okrešlja pa sva se odločila za bolj pustolovsko varianto ‘malo počez’. Ubrana bližnjica se nama časovno ni ravno obrestovala, sva pa na srečo prišla pod steno ravno v trenutku, ko se je megla začela dvigovati. Naštudirala sva vstop v smer in nato naslednjih 8 ur preživela v steni. Kljub snežišču v tretjem raztežaju sva se držala predvidenega poteka smeri vse do zgornjega dela. Tik pod vrhom pa sva zaradi snežišča izstopila nekaj metrov višje, po varianti Knez-Stopinšek. Smer se je dalo splezati brez plezalk, je pa treba opozoriti, da je skala, sploh v spodnjem delu, kar krušljiva.

Po splezani smeri sva se zaradi močnega vetra dokaj hitro podala proti vrhu Turske gore, se spustila do Kotličev in se nato spopadla še z zadnjim vzponom v smeri Brane. Po 11ih urah sva se (končno) vrnila do koče in se razveselila novice, da nisva bila zadnja, kajti dve navezi sta bili še vedno v stenah Brane in Planjave. Zame je bila to res super izkušnja, ki jo je dodatno polepšal trenutek, ko sem v steni našla skalno uho. Med samim plezanjem pa sem žal tudi spoznala, da izbijanje klinov kdaj ni ravno najboljše za mojo trmo.

Po predavanju in zanimivi debati, ki se je razvila v nedeljo zvečer, smo se v ponedeljek zbudili z visokimi pričakovanji o sončnem jutru. Vendar sta nas žal pričakala le dež in gosta megla. Tako smo plan obrnili na glavo ter prvo polovico dneva preživeli v koči, prisluhnili predavanju in ponovili vozle. Po kosilu pa smo se podali v sosednji steni. V navezi z Janom (AO Železničar) in inštruktorjem Janezom (AO Rašica) smo se podali v Zgornji steber Brane (IV/III, 160 m). Čakala nas je lepa smer in nekaj izgubljenih klinov, ki pa se baje najbolje zabijejo na vrhu smeri.

Zadnji skupen večer smo si, kot se za tabore spodobi, najprej popestrili s palačinkami. Ko pa je bil nivo sladkorja dovolj visok, pa je nastopil še čas za alpinistično verzijo pantomime. Poskrbeli smo za pestro igro, polno domišljije in smeha. Hitro pa je na plan prišla tudi pozitivna tekmovalnost in zanimive taktike obeh ekip.

Zadnje jutro nam je žal plezalne želje zopet prekrižal dež in megla, a vendar smo čas maksimalno izkoristili, risali skice splezanih smeri in med drugim prisluhnili tudi predavanju o odpravi v Kirgisistan. Ko se je naredilo vremensko okno pa smo hitro smuknili v dolino, prevzeli robo in se opravili na obvezno analizo in burgerje.

Zame je bil to drug tabor KA in morem priznat, da sem bila (ponovno) res navdušena nad samo izvedbo. Kot manjša skupina smo se med sabo še toliko bolj povezali in upam si trdit, da smo iz tabora odnesli ogromno znanja in pomembnih izkušenj. Za piko na i pa so poskrbeli predvsem inštruktorji s svojim odprtim pristopom ter vsem izkušnjam in nasveti, ki so nam jih predali.

Ob sobotni “temeljiti” analizi v Erjavčevi koči, je Keni priporočil smer Madonna v severni steni NŠG. Zaradi ponedeljkovega krajšega delavnika, sva se z Dodi odločila da preveriva še sama. Po kratkem dostopu pričneva s plezanjem, kljub pomanjkljivi opremi (beri Dodi pozabi reverso – ki ga kasneje najde na pasu 🙂 ) pa lepo napredujeva. Smer je dejansko ena sama dolga prečka, zadnji cug prečke pa je res fenomenalen – skala kot v Dolomitih. Sledilo je še nekaj raztežajev poplezavanja proti vrhu in sestop do avta.

Malo muhastega vremena, nekaj manj časa in malo manj motivacije za dostope – NŠG je vedno odgovor za to. V ponedeljek sva z Markom po šihtu hitro zavila pod Eliso in zaradi uspešnega “tajminga” nadaljevala še po Jeseniški do vrha stene. Kmalu je prišel že vikend, Vratca nad Vršičem pa še bolj mikavna, tako da sva v soboto splezala še Tandaro Mandaro. Ta dan je bila v steni kar gužva, tako da je plezarijo poleg mastne zajede popestrilo tudi padanje kamenja.

Vikend paket plezarije se je v resnici začel že v petek z dostopom proti bivaku Pod srcem. Z Markom sva v soboto želela splezati naslednjo po težavnosti težko smer – Ago. Ne le, da je bilo že prevroče, smer sva zaradi mokrote morala zapustiti v tretjem cugu. Res sva bila glede na nočno neurje optimistična :). No, tako je ostalo dovolj energije za nedeljo. Cilj nedelje je bila Brana. Že tako dolg dostop sva si popestrila z “uhojeno” bližnjico do spodnje postaje žičnice. Kljub temu sva pod steno prišla kot druga naveza. Izbrala sva klasiko Brane – Zajeda Brane. Celotno smer naju je poleg vsaj 8 drugih navez na gori spremljala tudi oblačnost, zato nisva nadaljevala do vrha še po smeri Šija. Glede na plezanost smeri je za moje pojme prisotnih bolj malo klinov v primerjavi z drugimi popularnimi smermi, je pa res veliko možnosti postavljanja frendov in jeb. Sestop se niti ni tako zelo vlekel, mogoče zato, ker imajo v koči res dober ričet.