Kategorija: Obvestila

Prvotni dopustniški plan je bila sicer Korzika, a je Janž zaradi študijskih obveznosti moral ostati doma. Tako smo ostali brez pomembnega zagovornika plezanja na družinskih počitnicah in se odločili, da Korziko napademo drugič s popolno ekipo. Janža smo nadomestili s sosedovim mulcem in se tako odpravili proti Sardiniji. Ekipa dveh prismojenih staršev, ki za Sardinijo sredi julija in vročinskega vala pakirata plezalno opremo in dveh pubertetnikov, katerih glavni cilj je spanje do 12 ure, se je na koncu izkazala za dobitno kombinacijo.

Dnevna rutina je izgledala takole: s Saro sva zjutraj vstala pred sončnim vzhodom, preživela dopoldan v plezališčih (kjer sva bila večinoma sama), se vrnila ravno, ko sta se Ruj in Gašper prebudila, po kosilu smo obiskali plažo (kjer večinoma nismo bili sami), zvečer pa starši spat, otroci pa v lajf…

Imeli smo res srečo z vremenom, saj nas je prvo noč prešla vremenska motnja in precej znižala dnevne temperature, poleg tega pa je pihal tudi prijeten vetrič, tako da je bilo plezanje v senci prav prijetno. Na koncu vsi štirje udeleženci super zadovoljni (:

Ker je v meni in Doroteji nekaj “gorenca”, sva namesto parkirnine v Vratih izbrala turistični avtobus in že v petek popoldan odrinila proti Luknji. Ujela sva še dovolj dneva, da sva si že pred spanjem pod milijon zvezdami ogledala potek smeri. Prebudila sva se v jasno jutro, spila kofe in že začela s poplezavanjem do vstopa. Držala sva se Božotove skice (Božo hvala 🙂 ) in brez težav našla prehod čez steno. Sledilo je še iskanje prehodov po Zlatorogovih policah – naslednikom priporočava, da se po preplezani beli plošči držijo možicev v desno, ves čas približno v isti višini, pot preči 2 grapi (prva manjša, druga širša), vse dokler ne dosežejo prepadnega robu. Šele nato naj se začnejo vzpenjati višje, po cca 60 metrih pa bodo desno spet videli nadaljevanje police, ki te po 50 m pripelje na markirano pot.

Sledil je še sestop s postankom pot steno, kjer sva pustila spalki. Bližnjica do tja se je izkazala za neučinkovito. Posledično sva se soglasno odločila, da upočasniva korak, pokličeva Grega (hvala za prevoz 🙂 ) in se ustaviva še v Aljažu, saj avtobusa ob 19ih tako ali tako ne bi ujela.

Smer sledi naravnim prehodom po večinoma kompaktni skali, težavna mesta so delno nabita, v preostanku smeri pa za varovanje poskrbiš sam. Priporočava!

Kdor si v Arabbi zaželi kakšen dan bolj na izi, se lahko poda plezat na vzhodno stran nad vasjo. Možnosti za dostop je več, opozoriti je treba samo, da povezovalna sedežnica od Rifugio Burz ni delovala, pa bi do vrha navkljub plačilu štirisedežnice iz vasi dodal še slabo uro na nožni pogon (hvala Katarini za opozorilo).

Midva nisva verjela, da je vse res tako blizu zgornje postaje štirisede, ki pripelje iz Passo Campolongo, zato sva nepotrebno raziskala še nekaj stolpov, ki niso opremljeni.

Kot je navedeno v pdf vodničku, ki ga najdete na tej povezavi: https://www.proguide.it/wp-content/uploads/2023/07/climbing-at-bec-de-roces.pdf , se v plezališču pleza od 5b do 7a, v zahodnem sektorju pa od III do V+. Zahodni sektor se da precej lepo povezat v 5 ali še več rastežajev (vmes malo peš), tako da se nabere do 150 višincev. Orientacija je od JV do JZ, zato se vedno najde smer v senci (ali soncu). Seznam smeri se najde tudi na povezavi: https://www.thecrag.com/en/climbing/italy/area/2519967369 . Imena smeri so sicer (bila) napisana, a največkrat obledela do neberljivosti.

Priporočam za takrat, ko se nisi pripravljen spopasti s smerjo, ki vzame cel dan, ali pa malo telovadbe povežeš še z obiskom gostilne na vrhu, kjer se lahko tudi dobro obeduje (midva sva pošteno pečenega dunajca dobila šele v tretje).

V soboto sva se z Gregom odpravila proti severni steni Velike Mojstrovke. Hiter korak naju na srečo pripelje pod prazno steno, in že spogledujeva s previsom, ki smer začini že v prvem raztežaju. Sicer luštn detajl, a vendar moram priznat, da brez rokavic, ki so me pričakale ob prihodu na prvi štant, verjetno še en čas ne bi bila ogreta. Sledi zanimivo plezanje po kaminih in zajedah, ki pa zaradi skromne opremljenosti lahko predstavlja manjši izziv z orientacijo.

Prvi del smeri zaključiva s prečenjem police, ki pripelje do šodraste kotanje. Od tam pa začneva prehod do belih plošč. Po treh štantih (morda že čist malo preveč levo) se že skoraj vprašava, če sva še na pravi poti. A nato le naletiva na naslednji klin, in se končno znajdeva na bolj jasni liniji, ki poteka naravnost čez strme plošče. Res čudovita plezarija se po dveh raztežajih zaključi tik ob luski pod streho. Od tam naju čaka še prečka v levo, ki postopoma preide v širšo polico. Le tej slediva vse okoli strmega stebra, kjer naju čaka le še izstopni raztežaj po razčlenjenem žlebu.

Super preživet dan, zanimiv vzpon in plezarija vredna dejstva, da bodo moje blazinice sedaj potrebovale par dni počitka.

Včeraj sva se z Markom odločila, da se soočiva s strmim dostopom in splezava smer, ki jo vsi hvalijo po njeni izpostavljenosti in kompaktnosti – Spominska smer Draga Geršaka in Ceneta Grčarja ali krajše GG.

Hvalnice smeri so res upravičene. Med plezanjem se nama je vsak cug samo smejalo, imela pa sva tudi srečo, da sva pod steno prišla prva, saj se je kasneje pod njo zbralo kar nekaj navez. Edina slabost so številčni klopi na dostopu, ki bivajo v travah. Za sestop pa sva tudi rajši izbrala navrtane štante od smeri Tik pred dvanajsto.

Priporočava 🙂