Kategorija: Obvestila

Končno je sneg odlezel, da smo lahko začeli plezati tudi v višjih stenah.

V ponedeljek sva se z Neli vplezavala v Jozlnu. Smer je lepa in zračna. Edino prvi cug se mi je zdel malo bolj podrt kot ponavadi.

V torek sva s Šornom nesla na vršič vrtalko in šla pogledat plate v grebencu. Začela sva po Zajedi v plezališču in dodala še tri razežaje do vrha stene.Skala je fenomenalna, težave pa ne prehude. Gre pa večinoma za plezanje po ploščah. Smer sva poimenovala Zajeda s platami. Ocene po raztežajih: 4c, 5c, 5a, 6a, 6a. Dolžine okoli 160m, vičine 130m. Uredila sva tudi abzajl pisto (glej skico) 2x40m in malo lomastenja po rušju ali pa levo po polici in še 60m po zajedi. potrebna je dvojna vrv in 9 kompletov.

V sredo pa je že prišel čas za eno večjo steno. Z Matevžem Mrakom (AO Radovljica) sva plezala v Debeli peči. Začela sva 50m levo od Nimfomanke in plezala po ne najboljši skali. Skoraj povsod se bile čudne luske, varovanja z frendi skorajda ni bilo, zato sva pridno zabijala. V prvem cugu sva našla 2 stara klina in še obročkarja na štantu, nato pa ni bilo več sledi predhodnikov. Vmes sva našla celo en lep cug, smer pa priključila razu 30m pod tisto polico na katero izstopita Parižanka in Nimfomanka. Poimenovala sva jo Boj na požiravniku (VI-, 200m). Nisva se sicer borila z požiravniki sva pa bila borbe z nevplezanostjo in slabim varovanjem. Fotke je naredil Mrak.

Za konec smučarske sezone še na eno lepo pošteno turco. Včeraj smo se Beni, Jure, Gorazd, Miran in jaz odpravili proti bivaku na Za akom. Tam smo prespali in se ob 6th zjutraj odpravili proti Jugovi grapi. Sneg se začne po 5 min hoje v krnici za Akom, do treh macesnov sta dva krajša kopna odstavka. Nato pa je sneg do vrha Jugove grape. Ko smo prispeli na vrh Jugove smo se peš odpravili še na Dovški križ in uživali v prijetnem dnevu in lepih razgledih. Po kratkem počitku je sledil uživaški spust po Jugovi grapi v dolino. V sami grapi so 4 razpoke, ki pa se jih z lahkoto da obiti po levi ali desni strani. Turo smo zaključili pri Ingotu v lepi prijetni družbi in mrzlem pivcu. Lp. Miha

Jugova grapa včeraj z Alenko (AO Kozjak) še vedno v odličnem stanju.

Včeraj sem moral zgodaj vstati, saj sem peljal mamo na postajo, kjer so ob 2 ponoči imeli upokojenci avtobus za Zadar, zato sem to zgodnjo uro izkoristil za najbrž zadnjo smučarijo to zimo. Malo čez štiri zjutraj sem štartal od jezu in lepo v senci in trdem snegu prišel na vrh ter malo po osmi zaključil turo brez vročinskih naporov s smučmi do avta. Zvečer smo bili z otroci skoraj 3 km niže v še ne pretoplem morju.

Pogled skozi okno v nedeljsko jutro na 1. junijski dan ni bilo nič kaj prijazno in obetavno za plezalne podvige. Ker se nisva pustila takoj odvrniti, sva še enkrat preverila vremenarje in podatki za Plockenpass so nama povrnili nekaj upanja. Po enournem viharjenju možganov je padla odločitev. Greva!

Plezalna vnema nama je, ob neprestanem mokrenju skoraj vse do cilja, padala. Nato pa se je tik pred Tolmezzom odprlo pravljično modro nebo, s tu pa tam kakšno plavajočo ovčko. Odlična odločitev, sva si bila enotna.

Nasmeh nama je zopet nekoliko pojenjal, ko sva na parkirišču pod Panettonejem zagledala kup pločevine (naj mi latniki super-avtomobilov oprostijo). Z upanjem, da se niso prav vsi pognali v isto plezalno popularno Rampo, greva na ogled in se med potjo dogovarjava za smer b ali c.

Povsod je bilo videti raznovrstne kombinacije neonskih barv plezalnih cunjic in slišati žvenketanje kovine. Vrvi so visele kot špageti po platah. Taka je bila namreč Božova asociacija.

Ker smo plezalci baje strpne narave, sva si pod smerjo že takoj privoščila počitek (kaj drugega nama tako in tako ni preostalo) in si rezervirala mesto pred morebitnimi zanamci. Meni pa je tudi prav prišla doza nikotina pred abstinenco v steni.

Po načinu gibanja navez ugotoviva, da gre za gručo tečajnikov in vzameva v zakup, da bo šlo tokrat vse bolj »na izi«.

Vstopiva v smer Rampa (5c+,160m) in zadeva je čist lepo stekla. Štante smo si tekoče izmenjevali. V začetni rampi sem se  kot že ničkolikokrat jezila na svoj nahrbtnik, s katerim sem se zopet nekam zagozdila. V bistvu sem se jezila nase, kaj sploh dela na mojem hrbtu. Po rampi skok čez lušten previs in nato se začne simbioza z bolečinami v »tačkah« ob gvozdenju konic v žlebove. Te bolečine imam razvrščene med ugodnejše, saj hitro popustijo, ko ti uspe plezalko zvleči ven. In vmes še plate, s katerimi sem hitro prijateljica, če le se mi ne zoperstavijo.

Očitno smo uživali vsi. Italijanski plezalci, ki so tako in tako bolj »odprte narave« so nama celo peli kancone , pa tudi nekaj modernejših ritmov je bilo slišati. Vrvni spust po barvnih špagetih je šibal še bolj tekoče kot samo plezanje.

Ko sva nato pod steno zagledala mravljišče odeto v tiste neonske barve, nama sploh ni bilo jasno, kam se je vse to porazdelilo po smereh, ki jih ni ravno na pretek.

Prima sva se imela in ugotovitev je bila: Vremenarjem je pač treba zaupat. Sicer pa niso oni krivi, če jih vreme kdaj pa kdaj potegne za nos.

Li