Danes sva se z Alešem kljub slabim snežnim razmeram odpravila na severno stran Mežaklje. Že dolgo časa sem opazoval to divje ostenje Petelina in nikoli do danes mi ni uspelo pobližje spoznati steno in njegove grape. Edina grapa, ki je bila videti zalita poteka na levi strani ostenja, desno od izrazitega plazu. Grapa poteka v spodnjem delu skozi gozd in ne preseže naklonine 35°, izjema je 3 m skok, zaradi premalo snega, ki sva ga obšla po levi strani. V zgornjem delu pa ima tudi povprečen naklon okoli 35°. Dolga je okoli 300 m.V zgornjem delu bi bilo možno nadaljevati do vrha ostenja, vedar pa v tem času zaradi premalo snega ni mogoče, kajti grapo zapira 15m skok. Sestop je možen po dveh variantih. Na vrhu grape na levo naizraziti raz in preko njega na drugo stran kjer je plaz, ki je dobro viden iz doline. Po njem navzdol. Druga varianta pa je sestop po sami grapi navzdol.Za grapo nisem v nobenem viru zaznal, da bi kdo poskušal v tej steni, možno pa je da se je pred nama tu že kdo povzpel. Smer sva posvetila najinemu dolgoletnemu plezalskemu prijatelju Rajku Tušku za 50. letnico.
Zederhaustal
Baje je na drugi strani Katschbergtunela sneg. Resnici na ljubo v glavni dolini in njenih vejah prevladujejo gola, spihana področja, a prav v zatrepu doline, je tik pred drugim tunelom, nad planino Aigneralm močan severnik pred nekaj dnevi odložil kar precejšne količine pršiča. Iz teh strmin se tudi trgajo zares mogočni kložasti plazovi in zato tretja stopnja nevarnosti plazov, ki je bila razglašena za ta konec, ni (bila) pretirana. Z Žigom in Gorazdom smo zato najprej zavili levo proti varnemu Schopfingu (2143m), se v zares super razmerah pripeljali na planino in se nato povzpeli še na nasprotni konec, na Aignerhohe (2104m). Tam je bilo že več smučin, a še vedno dovolj prostora za nove. Na koncu se je nabralo dovolj višincev za solidno turo, ki je presegla naša pričakovanja.
Strma peč (M.Cimone) 2379m
V ponedeljek sva se z Božotom pripeljala po popolnoma kopni cesti na Pecol in se odpravila proti Montaževi sosedi. Družbo so nama delali številni kozorogi, ki se niso kaj dosti zanimali za naju, kar pa težko rečem za lovce, ki so čakali gamse. No, za lovce pa se nisva sekirala midva. Čez Forco di Vandul oziroma Peklenska vrata sva se čez kratko feratico povzpela mimo bivaka Fisso na vrh (pot št.640), sestopila pa po drugi poti (št.641). Razgledi na okolico so čudoviti, pogled na pogorišče nad Reklanico (gozdni požar) pa nekoliko manj. V torek pa sem bil na Stolu in po grebenu do Vajneža.
ODA SNEGU
Zdej pa dejmo – vsak dan 2-x
Plezališče pod Golico
Končno smo uspeli narisat vodniček (hvala Tjaša). Vodniček lahko poiščete tudi zgoraj med povezavami.
Plezališče pod golico se nahaja skoraj 1200m visoko v gozdu pod golico. Je izrazito poletno plezališče, saj so temperature poleti tudi 10 stopinj nižje kot pa v dolini. Dve smeri sta bili splezani že prej, tudi načrti o plezališču so že bili, nato pa smo steno ponovno “našli” leta 2008, ko smo navrtali prve 4 smeri. Projekt je za nekaj let zastal, v letih 2012,2013 in 2014 pa smo plezališče dokončno uredili in očistili.
KER SE V STENI ŠE KAR NAJDE KAKŠEN MAJAV OPRIMEK JE UPORABA ČELADE OBVEZNA!!!
Dostop:
Z avtomobilom skozi Planino pod Golico mimo kmečkega turizma Betel do planinske postojanke pri Fenzu. Po markirani poti proti Golici približno 10-15 min dokler ne opazimo skal na desni.
Karakteristika smeri:
Lažje smeri potekajo po dobro razčlenjeni steni, težje pa po previsih. Skala v previsih je mestoma precej gladka.

Večino smeri je opremil Matic Košir, dve je dodal Bojan Hribernik, eno pa Božo Družijanič
Vodniček sta sestavila Tjaša Pristov in Matic Košir
Zahvala gre AO Jesenice in GRS Jesenice za opremo in pomoč pri ureditvi.
Še nekaj fotk iz poletnega piknika v plezališču:





