Sveča v Tamarju

S Petrom S. sva se šla v Tamar ogrevat za ledni tečaj ;-). Pod slapovi sva bila ob 8h, a je bilo že vse zasedeno. Ker sva imela občutek, da bova tam najhitreje na vrsti sva šla v najbolj levega – Svečo. Vstopa sva se lotila po levi, ker je na desni strani že bila ena naveza. Ker nisva vedela kje je sidrišče, sva prvi rastežaj skrajšala in nato potegnila še 10m do sidrišča. Zadnjo svečo pa napadla preveč z desne in si nehote malček popestrila plezarijo. Z abzajlom ni bilo nič, ker so bile spodaj med tem časom že 3 naveze, pa sva jo ubrala po desni grapi navzgor do sestopa in nazaj po opremo. Ko sva odhajala so bile v vsakem slapu po 3 naveze in še kup čakajočih; skratka gužva.

A dan je bil izkoriščen kot je treba.

Maltatal slapovi

Včeraj smo se pomladanskim temperaturam navkljub odpeljali v Malto iskat led. Rajc in Mare sta odšla v Strannerbach, Lidija in Božo v Superfeucht, midva z Mihom pa v Gamseckfall. Strannerbach plezljiv, v zgornjem delu je čez graben razmetanega precej podrtega drevja, prvi raztežaj Gamsecka že lepo ližejo jutranji sončni žarki in ob teh temperaturah mu ne kaže najbolje, poleg tega v vpadnici visijo ene sveče…na srečo smo bili zgodnji, višje je slap odličen. Sosedni Wintasun ima v prvem cugu zares zelo tanek led, poleg  tega je dobršen del dopoldneva že na soncu zato ga nisva plezala, raje sva odšla v Superfeucht,  ki je enkraten, zato sva ga z Mihom lezla sprva po desni strani, nato še po levi varianti, tudi Božo in Lidija sta ga zaradi super ledu napadla še enkrat.  Baje se je na področju gibala še ena jeseniška naveza (Koblar-Kokalj) in sicer v Dreifaltigkeitsfallu. Temperature v senčnih legah okrog ledišča (v zg. delu Gamsecka je vrv primrznila na podlago), slapovi v katere posije sonce pa niso ravno priporočljivi…

Foto Božo in Miha.

Nočni Tamar

Ker zadnje čase skozi delam in gledam led samo iz doline, sem bil temu primerno živčen ob nizkih temperaturah. Zato sem v nedeljo nahecal Miha Rakarja, da sva šla v Tamar. Začuda nisva bila edina s čelkami.
Led je bil bolj slabe kvalitete (zgornja plast pomešana s snegom) ampak saj ni važno, važno je, da sem po točno dveh letih končno plezal led na štrik.

Pod Kriško steno

Danes sem krenil pogledat kakšna je smuka pod Kriško steno. Cesta na Vršič je splužena do parkirišča nad 2. ovinkom. Zjutraj je bil sicer mraz, a je bil veter kar znosen vse dokler nisem prišel iz gozda. Nato se je vse bolj krepil, in ko sem prišel na ramo pod M. Razorjem sem na pribl. 1750nm obrnil. Veter je nosil sneg s tako silo, da se brez smučarskih očal ni kaj dosti videlo. Pa še dohitel sem Nemca pred mano, ki sta vlekla špuro – gazit celca ni bilo v današnjem programu.

Snega je sicer dovolj, a ga je ponekod v gornjem delu odpihnilo zato se naleti tudi na kakšno “mino”. Nižje 30-40cm pršiča, smuka pa super.

 

Hochgrubenkopf – 2664 m

Nekje smo ujeli, da bo sreda 28.1. najbolj ta prava za obiskat vrh nad  dolino Moell v Avstriji. Hrib je sicer del Goldberggruppe, potek ture pa se vidi že od daleč, lani sem si vrhove ogledova,l ko smo lazili proti Ankoglu.

No, z avtom se pripelješ dokaj visoko – do domačije Zraunig (1500 m) ali po naše Sraunik, ampak tam tega več ne vedo. So pa prijazni in se znajdejo po avstrijsko – na povratku so nam postregli s pravim koroškim pivom v čedni brunarici.

Tura sama je prav prijetna, z zložnim začetkom po gozdni cesti, potem pa počasi v breg in kmalu se znajdeš v lepi dolini med samimi smučarskimi dvatisočaki. Razgledi po okoliških hribih so res nobel – od Ankogla prek Hochkreutza, Sadnika do Vel. Kleka. Ker se nam je nadvse mudilo odsmučat tiste lepe flanke, se na vrhu nismo dosti mudili. Smuka sama je bila – razen čisto pod vrhom, ko je bilo malo akleh za plaz – prava uživancija. V glavnem je bilo ene 10 do 15 pršiča na trdi podlagi, kar je dajalo tisti pravi občutek, ko si se ozrl nazaj v prevoženo smučino.

Skratka, lep dan in z dobro družbo: Maje, Tadeja, Dragice, Ata in Rajca.