Paklenica 2015 v družbi z najboljšim hrvaškim nogometašem

Prejšnji vikend (nekateri tudi dlje časa) smo Božo, Lidija, Manca, Majda, Jao, Matija, Matic, Blaž, Andraž, Čarovnik, Neli, Sandra, Dare in jaz (pa dva pridružena akademca, pa Mufti in Muftica) plezali v Paklenici. Nekateri smo postali starejši, spet drugi izkušenejši a glavno je, da smo vsi prišli domov celi in zdravi; odrgnine, praske in buške ne štejejo :-).

Splezali smo skupno 29 smeri težavnosti od 4a do 7a. Za nekatere pretežko, spet za druge prelahko. Nepreplezane smeri nas bodo zagotovo počakale do jeseni, ko pridemo spet.

Na poti domov je bil v kombiju na obisku nekaj časa tudi najboljši hrvaški nogometaš g. Slobodan Udarac, a je odšel takoj, ko smo prenehali poslušati prenos tekme Hajduk – Dinamo :-). Podrobnejše poročilo sledi v četrtek na ferajnu.

Fajn smo se imeli

 

 

Nad Šitom glava

Danes smo se Boštjan, Aleš in Jure odpravili na NŠG. Vršič je prevozen. Turo smo začeli iz Vršiča. Veliko smučarjev nas je krenilo proti NŠG, nakaj tudi proti mali Mojstrovki. Zjutraj vzpon po trdi snežni podlagi. Obvezni srenači za vzpon! Smučarija navzdol do Vršiča enkratna.

20150403_103905 20150403_103858 20150403_112607 20150403_115213

Špik

Z Rokom sva v soboto štartala izpred Koče v Krnici. Za vzpon iz te strani sva se odločila, ker je pot manj monotona kot čez Kačji graben, poleg tega sva prebrala, da je pot zgažena. Stopinje se bile k sreči vidne do vrha. Zaradi hoje direktno po stopinjah in smučinah se nama ni vdiralo, sicer Rok pravi, da je imel več problemov. Na vrhu sta bila pred nama že dva, druga dva sta obračala sredi Kačjega grabna. Sestopila sva po K. grabnu, tam je pot popolnoma shojena, zadnjih 200 m pred dolino je že kopna. Smuka se konča kmalu pod gozdno mejo.

Mala Mojstrovka – grapa na vzhodni strani.

V nedeljo smo Majda, Sandra in jaz krenili na Vršič. Prvotni načrt povzpeti se po Pripravniški grapi smo spremenili, ko smo videli koliko jih je že pred nami. Pa smo krenili desno proti NŠG in nato proti Mali Mojstrovki. Prečenje proti Pozabljeni grapi v spodnjem delu nam zaradi napihanega nesprijetega snega ni dišalo, pa smo šli naravnost navkreber v grapo, ki je zgledala dostopnejša. Ime še vedno ugotavljam; sodeč po vrisu na skici objavljeni v Alpinističnih razgledih 54/1996 – Andrej Zorčič, je med Pozabljeno smerjo in Smerjo ob rebru. V grapi je bilo vsega po malem, v zgornjem skalnem skoku pred izstopom se je bilo treba malček varovati a dekleti sta bili zagnani, da sem ju komaj dohajal ;-). Odnohtalo je že navzdol gredoč, a smo v Erjavčevi koči za vsak slučaj vzeli v roke vsako svojo šalco vročega čaja.

Fajn smo se imeli