Kategorija: Obvestila

Včeraj sva z Božom splezala to prekrasno smer v severni steni NŠG. Smer vstopi desno od Zajede. Prvi raztežaj gre po lepi zajedici (možna varianta tudi po plati na desni) na poličko. Slediš ji po polički proti levi na stojišče pod kaminom. Nadaljevanje smeri gre po kaminu navzgor. Sledi strmo plezanje VI- po kaminu, ki je najtežji raztežaj v celi smeri do naslednjega stojišča. Tretji raztežaj se začne z rahlo prečko v levo in nato dalje v še en maratonski kamin V+, ki se konča na vrhu luske. Sledi prečka v levo in po zajedici na naslednje stojišče. Nadaljevanje smeri gre zopet po kaminu proti desni na stojišče pod streho. Sledi 20m prečke v desno in po lažjem svetu na vrh NŠG – ja. Možna je tudi direktna varianta iz stojišča čez streho. Sama smer je izredno lepa in strma do roba stene, skala v smeri je fantastična.  Sledil je sestop na Vršič in zasluženo pivo.

Prejšnji teden sem končnbo našel nekaj časa za plezanje. Po dveh dneh frikanja pod golico in na vršiču, sem se v ponedeljek zvečez z radovljiško družbo odpravil v Dolomite.

Šotore smo postavili na parkplacu pod cinami. Prvi dan sva z Mrakom plezala Demuth kante v zahodni cini. Lepa smer, razen enega cuga ni pretežka. Večinoma slediš lepim platam. Detajl je streha na sredini smeri, kjer pa je nekaj več klinov. Sestop z vrha se vleče, saj precej hodiš levo-desno po policah.

Drugi dan sva si zaželela nekaj bolj konstatnega, zato sva šla plezat Cassinovo smer v najmanjšo cino. Smer je težja kot sva pričakovala, poteka po rahlo previsnih platah, občasno so klini malo slabše kvalitete. Najbolj sva bila vesela da smer ne popušča do vrha. Na vrhu sva se strinjala, da je moral biti Cassin rec car in malo funknjen, da se je tu čez zbasal že leta 1934.

Zadnji dan se nam je mudilo domov, zato smo odšli v cinque torri, kjer smo pričakovali da ne bo gužve v četrtek. Naleteli smo pa na vojaške vaje. Vojska je zasedla vse smeri lažje od 7, v nekaterih so bile po 3 naveze. Z Gezzo sva lutala okoli stolpov in nakoncu izbrala smer z najmanj gužve. Plezala sva dibonovo smer v stolpu ki mu ne vem imena. Skala je bila odlična in strma.

V soboto sva z Neli preizkušala luknje v konglomeratnem previsu v plezališču Podrožca, za nedeljo pa si je neli zaželela plezati v vodstvu. Ker je hotela it nekam, kjer nebo pretežko pa da bo dobra skala pa velik varovanja in podobno, sva šla v Sekločevo smer v Debelo peč. Pred nama sta bili že dve navezi, ki pa sta bili bolj pridni pri vstajanju zato se nismo motili. Neli je sicer jamrala nad varovanjem v prvi 4-, kasneje pa je bila bolj zadovoljna, saj je v peticah tudi po 10 klinov na cug. Analiza pri danici je pa pokazala, da se alpinistom še zmeraj ne mudi preveč domov.

Anže je že pred časom predlagal omenjeno smer a se nisem pustil prepričat, ker sem v opisu prebral, da je 2 uri dostopa. No v resnici jih je bilo več, ker sva midva krenila iz Kokre, avto sva pustila pri Suhadolniku.

Tokrat sem popustil, pa sva krenila. Vstop sva našla za spremembo v prvo, smer tudi (manje više, ker v srednjem delu po drnastem svetu lahko lutaš po svoje). Od treh opisov in skic, ki sva jih imela s seboj sva se najbolj zanesla na tistega, ki ga sva ga videla sproti. Razen enega stojišča in treh starih klinov smer ni opremljena – vsaj midva nisva nič našla, ostal pa je en klin, ki ni hotel popustiti niti za centimeter.

Anžetu je žreb namenil po mojem mnenju najlepša dva rastežaja – zborbal jih je suvereno in si zasluži pohvalo.

Vrh so občasno zakrivale meglice, pa sva jo potegnila do koče na enega hladnega. Je prijal, ker je med sestopom žgalo kot pri norcih. A samo do gozda, potem je dan postal lepši, hladnejši.

Jugov steber, 28.6.2015

Sprva nisem nameraval risat skico in pisati opis smeri, ampak glede na to, da skica za to smer ne obstaja, ali ni dostopna plezalski javnosti, sem se odločil, da tako pomagam ponoviteljem  smeri. Z opisom si prislužujem pravico za možnost do nepravilnosti poteka osnovne smeri.

Smer je resna, razen dveh raztežajev neopremljena, kladivo je potrebno dobro vihteti, poke za kline se da zlahka poiskati. Čvrstost skale je solidno dobra.

Smer vstopi po od daleč vidni zajedi, ki jo preplezaš v treh raztežajih. Edino mesto, ki po težavnosti izstopa je manjši prag, katerega premagaš po desni strani. Težavnost ne presega IV stopnje.

Po koncu zajede te čaka znameniti previs pod dvema navzdol obrnjenimi votlinama. Le te vidiš šele ko si čez previs. V previsu sta dva stara klina. Lotiš se ga tako, da najprej plezaš nekaj metrov po manjši plošči v levo, nato v razkoraku čez klina do dveh votlin na stojišče, V+.

Od tu nadaljuješ v levo, po imenitni večji beli plošči. Nekoliko je težaven prestop v levo. Ko v plošči zmanjka oprimkov se prestaviš v zajedo in po njej do stojišča, IV-V. To je prvi od dveh zadostno opremljenih raztežajev.   Še en raztežaj po plošči II-III in si na vrhu rušnate glave.

Od tu  rahlo desno v steno , dva dolga raztežaja po gredini z manjšimi skoki III-IV, najde se kakšen klin in en rušnat  grm. Tako dosežeš strmo steno, pod katero si urediš stojišče. Sledil sem opisu »V naših stenah«, kljub temu da mi je intuicija dejala, da bi bilo lepše in bolj varno po levi čez manjši previs,  mimo zagozde v zajedo. Šel sem po gladki izpostavljeni polički v pokončno plato do previsa,v katerem je bil zabit star klin s prusikom za umik. Klin sem še malo bolj zabil, lotil se previsa prvič, drugič…tretjič. Vse bolj mi je bilo jasno, da tu ne bo šlo, saj nad previsom ni omembe vrednih oprimkov, le gladka strma plošča.  Če je to kakšna varianta, jo odsvetujem. Izkazalo se je, da je bila vrnitev na stojišče pametnejša.

Od tega stojišča pod strmo steno sva nadaljevala »za nosom«. Čez manjši previs na levi, nad njim je še zmeraj lesena zagozda s prusikom, v zajedo in po njej strmo do konca na stojišče, IV-V.  To je drugi od dveh zadostno opremljenih raztežajev.   

Z vrha zajede nadaljuješ po ploščah rahlo v levo III-IV. Dosežeš stojišče nad navzdol visečo ploščo, v kateri je klin. Nad ploščo je krušljiva strma stena. Prečiš levo  po plošči sprva navzdol, nato mimo na videz podrte luske navzgor na naslednje stojišče pred previsnim kotom, III-IV.

Videz krušljivosti  je v resnici solidno čvrsta skala. V začetnem previsu je že prvi star klin, kmalu tudi drugi.  Čez oba previsa, V, v zajedo in po njej naravnost gor, kjer dosežeš melišča tik pod linijo Zahodne zajede.   

Božidar Družijanić in Lidija Režek Družijanič, oba AO Jesenice

Z nekoliko zamude pa vendarle. Raz Mojstrovke sva plezala z Maretam. Začela v dobrih vremenskih pogojih, končala v megli, sodri, dežju. Mokra do jaja. Vse do zadnjega cuga je potekalo ok, ko sva zaradi megle ali bolje po želji še bi plezala 😉 nadaljevala naravnost po stebru ne levo proti kaminski in s tem na iztop smeri. Potem pa je vreme poskrbelo za pestro dogajanje tako, da sva morala naredit abzajl nazaj na hanzovo in sestopila čez greben na Vršič. Z Maretom je vedno poučno in pestro. Kdaj greva? 😉
Teden kasneje pa sva z Zenotom plezala Panoramo v predostenju Kalške gore. Gre za smer Viktorja in Suzane Relja, relativno dolg dostop za smer dolžine 160m. Za dobiti občutek orientacije v smeri,super. Smer postreže z nekaj platami ocene 5/5- in super skalo.
se neki slik….