Kategorija: Obvestila

Ne, mi se ne damo. Spet se nas je zbralo 14 avanturistov, ki nas hladno jutro na Pokljuki ni odvrnilo od namere, da se podamo v svet vrvne tehnike – tokrat od odzgoraj na dol s spustom po soteski Ribnice.

Soteska Ribnice je v zgornjem delu (od mostu pred planino Uskovnico) večino leta suha. Tokrat smo v grabnu našli le malo snega in kup podrtega drevja, kar je podvig le popestrilo. Po kakih 100 metrih je še možno pobegniti ven iz globeli, kasneje, po par skokih, pa je umik lahko precej zahteven. Stene so na obeh straneh gladke, previsne, sluzaste ter porasle z mahom in visoke več deset metrov. Po precej skokih (abzajlih), dričanju po riti in plezanju preko podrtega drevja, smo po treh urah le prišli do mesta, kjer je na desno možni izplezati gor na rob – na Uskovnico. Prijazni mož, ki kot zgleda še vedno pase živino, nam je prepovedal prehod preko lesene ograje, češ, da jo bomo polomili in nas nagnal malo naokoli.

Pri “sestopu” na Rudno polje smo se ustavili še pri koči na Uskovnici, ki je ODPRTA, si privoščili pivo in štrudl, potem pa domov. Ideje za naslednjo turo že zbiramo.

1 2 ►

Danes sva se z Igorjem povzpela na Škrnatarico in nadaljevala po grebenu do Dovškega križa. Snega je le za vzorec in težave (da ne veš kam stopiš in da skriva požled na osojnih straneh), temperature pa sredi dneva prijetno pomladanske. Razen 6 obiskovalcev na Kukovi špici in gamsov, ni bilo nikjer žive duše.

Danes sva z Igorjem Kremserjem (AAO) plezala Deržajevo smer v Mali Mojstrovki. Plan je bil sicer malo levo a sva zaradi poprha na policah raje šla kar naprej po grabnu. V grabnu je nekaj mokrega snega, skale so požlejene. Pri odcepu iz grabna, ko se začne strmo plezanje so pa skale suhe, le nekaj snega je po policah. Za zadnja dva raztežaja po razu sva se preobula v plezalke ker je bilo precej toplo.

sva z Lidijo splezala še pred zadnjim sneženjem. Dostopila sva  iz doline, dan je bil kratek, vendar topel. Čelki sta se izkazali kot nepogrešljivi v nahrbtniku.

V petek sva z Matijo krenila v NŠG. Plan je bil sicer drugačen, a se je izteklo tako, da naju je najprej zvabilo eno stojišče, ki sva ga videla od spodaj. Pa se je plezanje zaustavilo v drugem rastežaju v enem podrtem previsnem kaminu, kjer ni bilo varno nadaljevati.

In sva napadla sosednjo zajedo na levi. Prvi rastežaj lepa plezarija, dokler ne prideš do podrte luknje v strop katere je nabito stojišče. Iz te luknje sledi detajl smeri; za Matijo VII+ ker je potegnil prosto, zame VI-A0, ker sem se vlekel za njim. Za detaljlom spet lepa plezarija (tudi podrta) do vrha. V smeri je bilo eno stojišče, dva klina in ena lesena kajla v detajlu. Spustila sva se po Vidovi smeri.

Da sva plezala Deževno smer sva ugotovila kasneje, zato prvotni plan ostaja za naslednjič. Kakor vremenska napoved kaže, bo to naslednje leto. Slika je samo ena iz podrtega kamina kjer sva obrnila, nato sem imel preveč opravka s samim seboj, pa mi kakšna fotka ni prišla na misel. Pa naslednjič.