Kategorija: Obvestila

V ponedeljek smo se Tomaž, Aleš, Zala in jaz odpravili v steno. Na praznovanju za Alešev abraham mi je izrazil željo, da bi po lanskem vzponu čez Slovensko smer v Triglavki steni, se rad preizkusil še v Nemški smeri. Seveda jaz, sem bil koj za in mu včeraj željo uresničil. Ob petih sva s Tomažem štartala iz Jesenic proti Mojstrani in tam pobrala Aleša in Zalo. Ob 7h smo bili na vstopu v smer. Na vrhu ob pol treh popoldne. Raztežaj pod Nemškim turncem nas je ujela pol urna ploha. Nadaljevali smo proti Zimmer – Jahnovem izstopu. Raztežaja pod gredino, ki vodi proti Zimmer – Jahnu smo se zaradi mokrote skale zopet navezali in nato zadnijih 40m izstopne stene splezali do vrha smeri, kjer se Zimmer – Jahn združi s Frelihovim izstopom iz Slovenske smeri. Nato smo se odpravili do roba, kjer smo uživali na soncu s pogledom na okoliške vrhove. Vreme se je v uri in pol spremenilo v prekrasno sončno popoldne. Sestopili smo po poti čez Prag in turo zaključili ob 19h v Aljaževem domu v Vratih. Imeli smo se super od popolne šajbe zjutraj, do nenadnega vremenskega preobrata ob 13 th, do zopet prekrasnega vremena v sestopu. Hvala tudi Tomažu, Alešu zopet po enem letu druženja v  steni in Zali, za njo je bila to sploh prva plezalna tura, ki jo je z odliko opravila kjub nenadnem poslabšanju vremena, za prekrasno izkoriščen dan v res imenitni družbi.

Nisva šla z namenom ogleda kolesarskega juriša na Vršič, se je pa fajn videl cilj (pa napovedovalca sva tudi boljše slišala kot drug drugega) z vrha Pokljuške, ki sva jo z Maretom splezala prejšnjo soboto, in mi je bila super všeč, abzail malo manj, ker kjub Maretovi zatrditvi, da je na levi 2. štant, nisem ničesar videla, tudi ko je bilo štrika že konec – ampak je bil pa 5m nižje. Tako sva se po 2 abzajlih ponovno zagnala navzgor, tokrat po Stebru, kjer je Mare 3. raztežaj potegnil kar do vrha. Sestopila sva pa potem raje skozi rušje, pa v Erjavčevo izkoristit AO popust. Res je bilo fajn, hvala Maretu, da je peljal mlajšo pripravnico, ki povrhu še veliko govori. Aja, še materialni izplen = 1 “jebica”, ki išče lastnka.

Plezala: Mare in Nanika

ps/ Kopiral sem pa jaz na stran, ker Fani ne ve, da njen računalnik ne zna leteti, ampak kar pade na tla.

Pravijo, da se je bolje daleč peljati kakor daleč hoditi … vožnja do Koritnika je res nekoliko daljša, dostopa pod smer pa le slabo uro. Bicikleta ali NO kante (4, 330 m) pa lepa, uživaška. Kaj si človek lepšega sploh lahko še želi.

V soboto plezali Raf in Gašper ter Sandra in Maja.

Danes sva se z Daretom menila, da bi šla splezat nekaj kratkega, ne pretežkega, z ne preveč dostopa, skratka nekaj nedeljskega. Juševa smer je taka, pa sva šla. Prvi rastežaj sva nehote skrajšala, ker sva v smer vstopila po naloženi gredi z desne. Potem je šlo vse po planu. Edino v 4. rastežaju te ne sme zavesti star razmajan klin, ki te vabi, da bi prezgodaj zavil navzgor. Stojišče je na levi, takoj za ovinkom. Lepa smer, na vrhu malček podrta, a take so vse v NŠG-ju, mar ne?

Ker sva bila dovolj zgodnja sva zavila še na Erjavčevo na štruklje (njam, njam) in bila doma precej pred popoldanskimi nevihtami.

Prejšnji ponedeljek sva se z Rafom »na kamot« z najino hišo na štirih kolesih odpeljala proti Karnijskim Alpam do prelaza Ciampogotto, tam prespala na parkirišču, naslednji dan pa šla plezat v Monte Brentoni. Načrtovana smer Nebeland nama ni najbolj dišala, skrila sva kovačijo in vrvi in po Normalki (450 metrsko poplezavanje po odprti steni, težavnosti I do II, malo zadiši tudi po III) dosegla vrh s prečudovitimi razgledi. Če greš plezat v Karnijce, lahko računaš na samoto, dolge dostope pa ti polepšajo razgledi in čudovita narava.

Iz Karnijcev sva nadaljevala proti Dolomitom, se pripeljala do prelaza Sella, naslednji dan pa namenila v Ciavazes plezat Rossi – Tomassi. Zjutraj je bilo mraz »kot v risanki« in ker prvi raztežaj poteka po kaminu, sva navezo, ki je prišla za nama, spustila naprej. Med plezanjem do Rafa na prvi štant sem se morala sprijazniti z dejstvom, da smeri z mojim razbolelim komolcem ne bom kos. Padla je hitra odločitev – geva dol; Raf se je ravno odpeljal po vrvi, takrat pa mi je nad glavo pošteno počilo in prigrmelo v kamin. Plezalca pred nama sta »podirala« smer. Do sedaj sem bila prepričana, da v Dolomitih ne leti in vse drži …

Kaj sedaj – na plezanje lahko pozabiva, hodiva pa lahko. Raf je že doma načrtoval naskok na 3500. Izbral je Hochfeiler (3510 m) in to v enem dnevu. Ja, to pa ne bo šlo … na izhodišču Val Vizze nad Vipitenom (Sterzing) sem naredila načrt in ga podkrepila s trdnimi argumenti, da 1800 m gor in nato še dol … to je pa čisto preveč, še posebno pri teh temperaturah.  Bolje bi bilo prvi dan pospravit s 1100 višinci do bajte, nato naslednji dan še 700 do vrha in povratek v dolino. Vendar je moje načrte in trdne argumente o dvodnevni turi en Hans kaj kmalu izničil. Naslednji dan sva štartala ob 6.15, ob 12.00 pa stala na vrhu. Zadnjih 300 m so se mi po glavi valjale misli o smislu tega početja … najprej gor, potem dol … zakaj mi je že tega treba. Na sedlu tik pod vrhom sem prišla do zaključka, da jaz pa tega res ne rabim, vendar mi je Raf po »čik-pavzi« (lepa beseda lepo mesto najde!) od nekod potegnil smisel še za tistih 40 metrov. Povratek v dolino je bil precej vroč, napočil je čas za obvodne aktivnosti.

Hochfeiler (Gran Pilastro), najvišji vrh Zillertalerskih Alp, je v ugodnih razmerah dostopen brez derez in cepina. Okoli njega so ledeniki Gliderferner, Schlegeiskees in Weisskarferner, pristop po južni strani pa je kopen. Moti le naval nanj, sicer ne tak, kot na našega Očaka, pa vendar.

Po obisku soteske v Stangi (nekako tako kot naš Vindgar) sva se pripeljala čez prelaz Gerlos do jezera Speicher, naslednji dan obiskala kočo v zatrepu doline Leitenkammerklamm in 400 m slap v Krimmlu … tu pa se je rodila ideja za ledeniški tečaj.

Po Grossglockner Hochalpenstrasse (skoraj kap te zadane zaradi cestnine – 35 EUR!!!) sva se prijetno utrujena vrnila domov, sedaj pa – novim »delovnim« zmagam na pot.

1 2 ►