Kategorija: Obvestila

Prejšnji teden sva se z Lidijo dva dni pretegovala v steni  Klemenče peči. Med drugim sva preplezala  Muco copatarico, 6a, dobrih 200m. Avtor smeri je Samo Supin in v njegovem stilu je tudi navrtana. Stara – mlada je cca 4 mesece. Prvi in zadnji raztežaj potekata, po za ta del Klemenče peči,  čudoviti skali. Vmes so luske, luske in zopet luske. Na dan norcev sva zavila v Blažčevo skalo in splezala Zajedo. Tokrat se v detajlu nisva vlačila po kompletih, naredila sva si lepe štengice in pilila tehniko.

Zjutraj sva bila z Gorazdom v dilemi, ali greva na kako preverjeno lokacijo, kot na primer Križ ali Stenar, ali morda v kake nama neznane konce. Na koncu sva se odpeljala v Bohinj, deloma po sledeh Igorja in Andreja, ki sta bila v teh koncih v sredo. Štartala na planini Blato, malo pod planino Pri Jezeru na smuči in nato do Dednega polja, od tam pa Za Kopico. Spodaj deloma že kar obsežne kopnine, so nama prebudile idejo, da bi spust potekal drugje. Na Vratih (2192m) sva se najprej usmerila na V.Zelnarico (2320m), nato pa sva se povzpela na nasprotni strani na Zadnji Vogel (2327m). Tam sva srečala domačina, ki nama je pokazal zelo lep prehod proti planini V Lazu preko dolinice V Razoru. Od tam naju je markanten žleb zvabil še na Slatno (2077m). Turo sva zopet zaključila na planini Blato. Kljub zelo skromni in hitro pojemajoči snežni odeji, je bila smučarija vrhunska.

Zbrali smo se, navlečeni od vsepovsod, entuzijasti, ki jim je potikanje po hribih in dobra družba užitek. Zaslužna za dogodek sta Matija in Miha, pa PD Jesenice, ostalo je bilo v rokah udeležencev, vremena in stanja na terenu. Cilj tega vikenda je bil opraviti del Triglavske magistrale in uloviti še nekaj te, s snegom borne zime, za rep. Z liftom smo se potegnili na Orlove glave in se po smučišču spustili na Zadnji Vogel. Pri sirarni se je začelo zares – vzpon na Konjsko sedlo, kjer nas je pričakal siten veter in megla, ki se je valila preko spodje-bohinjskega grebena. Zmerno in ležerno smo opravili preostali del poti do Doma na Komni, kjer je sledil počitek z večerno fešto, plesom in glasbo na ful.

Naslednji dan smo se razdelili v dve skupini – ena po normalki na Sedmera jezera, druga preko Kala in Lopučnice do Sedmerih, skupaj pa nato preko Štapc in zgornje-bohinjskih planin do kombija, ki je čakal pod planino Blato.

Snega na poti je bilo ves čas dovolj. Kvaliteta snežne odeje pa je bila čisto nekaj drugega. Visoke temperature so naredile svoje in v kvalitetnem gnilcu smo uspeli zarezati primerno globoke smučine. Kakorkoli, nekako smo prismučali nizko dol v Suho se v stilu delamarisovih sardel prepeljali v Staro fužino in po obilni večerji domov.

Hitra statistika je taka: 12 udeležencev (z AO-ja Maja, Aleksandra, Mare, Raf in Miha), cca 35 km in ene 2000 višincev. Pa super je blo.

V nedeljo smo izvedli zimski tečaj pod Erjavčevo kočo. Ekspedicija na Vršiču, za katero se je izkazalo, da je bila zelo poučna, se je za nekatere začela že na večer v soboto. Prisostvovali so namreč lahko sprejemu in krstu novih tečajnikov posavskega alpinističnega društva. Tako bomo letos, ob 70. obletnici našega AO-ja, lahko priča prenovljenemu programu našega decembrskega sprejema na občnem zboru.

Na tečaju nas je bilo precej. Od tečajnikov so se ga udeležili Rok, Mitja, Katra, Petra, Sebastjan, Marko in Uroš. Prikazane vsebine zimske tehnike so bile hoja z derezami in cepinom, sidrišča, gibanje naveze, zaustavljanje s cepinom, naredili smo tudi prerez in na kratko prikazali norveško, švicarsko in kanadsko metodo preizkusa snežne odeje. Za razlago smo poskrbeli z Rafom, Majo in Maretom. Zaključek je minil v smislu kondicijske turne smuke na Sovno Glavo oziroma še hitrejše pešnge do Vratc.