Kategorija: Obvestila

V četrtek sva se z Romanom odpravila plezat bližnji in precej obljudeni slap v Soteski Vis-a-vis. Na najino srečo (in nesrečo treh navez za nama) sva bila pod slapom (že) nekaj pred dvanajsto.

Potegnila sva štiri raztežaje (tretjega skoraj kopnega), sestopila pa po strmem gozdu na desni – gledano od spodaj.

Danes sva šla z Matijem zjutraj v Luciferja.  Narejen je solidno, z manjšimi odseki slabšega leda. Ker na sestopu ni snega, je ta kar nevaren.

Po Maretovi zaslugi že veste kje je polovica odseka razbijala led v soboto, in po Petrovi kje smo se namakali v nedeljo…    …vendar ne v celoti.

“Rana ura zlata ura” pravijo, in tako smo bili ob sedmih že v Vratih. Napotili smo se proti Desnemu, ki je iz spodnjega parkirišča skorajda viden. Slap je lepo plezljiv, vode pa očitno dovolj da marsikje teče tudi nad ledom ne samo spodaj. Ustavilo se nam je pri velikem balvanu, in ker je struga/grapa/soteska naprej izgledala malo manj vodnata smo za vogalom pustili dobro vdelanega jeseničana in pobegnili v gozd po katerem smo sestopili nazaj na začetek.

Zaradi družinskih praznovanj sva nato s Katarino ostala sama, in ker je bila ura ravno pravšnja za pozen zajtrk nama prav nič ni bilo do odhoda domov. Namenila sva se pogledati še tako imenovani Mali slap. V vodničku piše da jo “od zimske sobe nedaleč od Aljaževega doma mahnemo levo čez strugo in že smo pri njem”. No ker sva bila midva že na oni strani struge sva jo mahnila kar po gozdu vzporedno s strugo in si ogledovala grape. V prvi mimo katere sva prišla se je videlo nekaj ledu vendar nama ni izgledala preveč okusno zato sva šla naprej, v drugi pa je bil prizor že od daleč lepši. Pred vstopom v grapo je bilo ravno toliko skoka, da nisva videla vanjo vendar sva se vseeno opremila in se zvedavo zagnala čez, da bi videla kakšne skrivnosti so notri. Odprla se je cela dolinica – dvajset metrov pred nama manjša zavesa nekoliko skopa z ledom, na levi strani pa dva trideset-metrska ledena trakova, ki sta vodila ven iz grape v gozd. Odločila sva se za drugega, ki naju je pripeljal na pobočje po katerem sva prečila proti notranosti grape in zoped prišla vanjo nad zaveso.

Od tam se je ledeni trak nadaljeval po strugi še dva raztežaja z vmesnim petmetrskim sprehodom po suhem (tudi led sam ni bil pretirano strm tako da sva občasno kolebala med hojo in plezanjem). Nato se je ledeni jezik zaključil dobre pol raztežaja po strugi naprej pa se je odprl nižji kotliček, iz katerega sva izstopila desno navzgor še za en raztežaj daleč. Grapa se iz kotliča sicer nadaljuje rahlo proti levi vendar ledu v njej ni bilo več. Sestopila sva levo ob grapi (gledano navzdol) skozi gozd, ki ni pretirano strm.

Če bi bilo nekoliko več vode verjamem da bi grapa lahko postregla z vsaj štirimi raztežaji precej lahkega plezanja (in verjetno dvema ali več nekoliko težjega nad kotličem). Tudi sestop je možen kar ob ledenem jeziku saj je grapa višje zelo široka. Da smo na pravem vstopu pa z lahkoto prepoznamo po betonskem jašku katerega namen je verjetno zbiranje vode za zajetje približno 100 metrov nižje proti Aljaževem domu.

 

V soboto smo za prvo letošnje pikanje pri prijetnih -15°C Katarina, Rok in jaz izbrali Prednjo glavo. Ko pridemo tja, vidimo, da so na vstopu že pripravljeni Jao, Čaro in Andraž. Kasneje prideta še Lidija in Božo, zato smo Jeseničani zagotovo prevladovali v Krnici ta dan. V prvem grabnu manjka še precej vstopne sveče, v drugem grabnu pa je za 5 rastežajev lepe plezarije. Prvi in tretji rastežaj z nasmehom, ostalo bolj položno. Mi smo se dva rastežaja pred koncem skozi rušje prebili na desno stran. Ko grabna prideta skupaj, se pa začnejo preveč kopne razmere, da bi se splačalo borbat dalje. Spustili smo se vsi skupaj po prvem, da nismo delali preveč gužve in kanonijade še plezajočim, pa še jaz sem malo pogledoval za izgubljenim varovalom (že drugi letos). Za zaključek smo na Dovjem pojedli vsak eno presto in naredili plan za naslednji dan.

Ker se plani hitro menjajo, sta v nedeljo Katarina in Rok šla s Perotom v Vrata (čakamo poročilo!), jaz pa z Daretom, Majo in Rafom v Sotesko. Preverit smo hoteli, če tam res ni nič narejenega, kot smo bili dezinformirani. Zvabil nas je Vis-a-vis, ki se naredi bolj poredko in je bilo priliko treba izkoristit. No, ni čisto dokončan, a za 4 rastežaje je bilo. V vstopnem rastežaju na levi kaplja in curlja, prečka v sredini ima še premalo ledu za vijačenje, desno je pa OK (če odmisliš brezplačen tuš). Pod vrhom je treba prečiti v levo, zborbati na vrh in se odločiti katero drevo je primernejše za varovališče. Smer ni ravno kot v Kresalovih Zimskih vzponih, pa oceni 3+ bi dodal še kakšen plusek. Sledi nekaj kopnega, pa položnega ledu, za konec pa še en rastežaj s soncem obsijanega ledu, ki ga višje v grapi kmalu zmanjka. Sestop po strmih travah je malo siten. V sosednjem grabnu po kateremu sestopaš, pa je voda odnesla kar precej materiala, tako da je postal kot “lomilec gležnjev”. Fajn je bilo, ne glede na to, da smo se izneverili tradiciji, ker nismo naredili nobene poglobljene analize. A bomo nadoknadili, še bodo lepi dnevi.