Kategorija: Obvestila

Ta teden sem si privoščil malo dopusta in izkoristil dobre ledne razmere. Z Božom sva bila v četrtek v Tamarju. V Centralnem sva po prvem raztežaju obrnila, ker je sveča donela votlo in je bila počena po celi širini. Bi se dalo po levi strani, a to ni to. In sva šla v Svečo, jo splezala do vrha in se spustila en rastežaj po Slapu nad votlino. Pa vrv nikakor ni hotela sodelovati in priti za nama in sem se javil, da jo grem ponovno prepričat. Pridem na vrh, vidim, da je rušje ni spustilo naprej, vrv sprostim, ponovno premečem in se spustim nazaj na varovališče k Božu. Ni nama več šlo na smeh, ko se je po nekaj metrih vrv spet zataknila. Tokrat je bil na vrsti Božo, ki je šel nazaj prepričevat vrv, da jo še potrebujeva. Ni bilo treba čisto do vrha, vrv je sprostil, nato pa je šlo do dna brez težav. Poleg naju je bila v Tamarju samo še ena naveza. Še postanek v Tamarju in pri Danici, pa domov sušit opremo za petek.

V petek smo Lidija, Božo, Marko, Rajc in jaz krenili v Logarsko. Najprej smo šli v Slap pod Sušico. Je narejen odlično do vrha, skoraj povsod zadosti širok, da si je vsaka naveza lahko izbrala svojo linijo. Udoben je tudi sestop, saj je konec slapu v bližini poti iz Klemenče jame. Ker se tako daleč ne pelje samo za en slap, smo se premaknili pod Palenk in splezali še tega. Je tudi super narejen, pa si lahko plezanje precej olajšaš z lažjo linijo, ali pa otežiš čez kakšno svečo. V Lučah smo poskrbeli za želodčke, nato pa domov sušit opremo.

Sobota je bila namenjena počitku, zato smo danes komaj čakali, da spet malo popikamo v Soteski. Dare, Metod, Rajc in jaz smo se zjutraj pripeljali v Sotesko, kjer ni bilo nobenega avtomobila na parkirišču. Vedeli smo, da je Slap v Soteski tudi lepo narejen, da bomo ob 11h že pri avtu, pa si nismo mislili. Ker se doma ne smejo navaditi, da se s plezarije pride tako hitro domov, smo zavili še v Završnico z namenom, da si gremo ogledat še hudiča, ki babo pere. A vožnja do tja nas je očitno polenila, pa smo končali v Zavrhu na analizi.

Upajmo, da bodo take razmere še nekaj časa vztrajale, da si napolnimo ledne akumulatorje. Srečno.

Že prejšnji petek popoldne sva imela z Urbanom (ao Radovljica) namen plezat Luciferja, pa sva zaradi štirih navez pred nama spremmenila načrt, ter odšla plezat Katarzo. Sveča je lepo narejena, stabilna in že kar lepo naluknjana.

Včeraj pa sva se z Markotom odpeljala pod Predel in se s ceste spustila do Predelice in Strmeca. Oba slapova sta korektno narejena in  lepo plezljiva, led ni bil slab (pravzaprav je bil mestoma zelo dober; Marko pravi, da celo boljši kot v Furlanki, ki jo je plezal v nedeljo).  Lepa slapova zmerne težavnosti, še posebej lep je drugi raztežaj Strmeca. Iz slapu sva sestopila  po gozdu z enim abzajlom okoli drevesa.

V petek, 20.1. 2017, sva s Petrom preplezala Slap v soteski. Vhod v slap je desno od kamnoloma. Slap sva v celoti solirala, razen zadnjega skoka, kjer me je Jao varoval. Do vrha sva potrebovala 2 uri, za povratek pa dobro uro in pol. V slapu sva bila sama. Oba sva uživala.

Danes smo se štirje člani ao (še Marko, Andrej in Grega) odpravili v Trento “okrog rit v varžet”, saj je Vršič kljub trudu cestarjev neprevozen. Veter pač sproti dela zamete. Plezali smo Julijano in Kuklo. Razmere za plezanje zelo dobre, led zelo dobro prijemlje, čeprav ga resnici na ljubo , predvsem v Julijani ni ravno v izobilju, pa tudi temperature na sončni strani Julijcev niso več tako nizke (Bovec zjutraj 0, v Spodnji Trenti že malo nad lediščem, v Zgornji pa -2). Je pa veter poskrbel za zimsko vzdušje.

v nedeljo 15.januarja je bilo v Ratečah globokih -19 stopinj, kar smo nekako zignorirali in nadaljevali vožnjo proti Rabeljskemu jezeru, kje je termometer kazal znosnih -16. Ura je bila zgodnja, zato smo okupirali prazno parkirišče in se odpravili v zatrep k slapovom. Na mestu, kjer bi delali, nam je prizor pobesil brade, saj je pošteno teklo – kaj, lilo in tudi neka bogatija z ledom ni bila videt. Nekaj časa smo se gledali, hodili naokoli, preizkušali sumljivo zamrznjen bajer pa tudi razmišljali, če bi šli drugam. No zmagala je več kot ne ležernost in prepričanje, da nekam bomo pa že štokali in vrtali. Kmalu se je pokazalo, da se gorenjci ne damo kar tako odgnat in med vsemi potočki se je dalo splezat tudi kakšno suho linijo. Pa nismo samo plezali, potrebno je bilo prikazati in ponoviti vso znanost varovanja in plezanja v ledu, za kar smo poskrbeli Božo, Katarina in Raf.

Za nameček nas je sredi dneva ogrevalo sonce in zvečer je marsikdo doma žarel od vsega prijetnega.

Poznalo se je, da je bila zadnjih par let z ledom bolj suša, zato je število udeležencev (letošnjih in prejšnjih let tečajnikov, pa tudi starejših mačkov) preseglo 20. Veselilo me je tudi, da so bili vsi pripravljeni delat in se čimveč naučit – znanje je prvi pogoj za doživljanje prijetnih trenutkov v hribih.