Nova smer S stena Prisojnika – Bobr, spominska smer Domna Petrovčiča, VII+

Po prvi prvenstveni smeri letos pri nas: http://www.alpinizem.net/?p=4855 in plezanju predvsem v tujini, sva se z Ježem počutila vplezana za podvig v Hudičevem stebru v S steni Prisojnika. Dolgo časa sem iskal smer, ki bi jo posvetil dobremu prijatelju, ki je marca letos izgubil življenje. Idejo mi je dal zapis Pavleta v njegovem vodniku 39 in pol, kjer je zapisano, da obstajajo možnosti za novo težko smer levo od smeri Levi raz, ki sta jo z Golobom splezala 2008. Po natančnem pregledu stene le opazim neko možnost, za katero sem bil še sam skeptičen o možnostih uspeha. Med vsemi reprezentančnimi obveznostmi se je le pokazal dan, ki sva ga z Ježem izkoristila. Tako sva v četrtek 31.8 splezala omenjeno linijo. Prvih 5 raztežajev je v lažjem svetu precej podrtih, ko se pa stena postavi pokonci pa je do vrha samo še popoln monolit. Drugi in tretrji raztežaj plezamo po smeri Levi raz. Zares odlična smer v dobri skali. Na vseh ključnih mestih sva pustila klin. Ponavljalci poleg nekaj klinov potrebujejo set frendov do BD 3 (priporočam podvojene .75 in .50) in set zatičev.

Opis: Plezati začnemo nekaj metrov pred drugim skokom Hudičevega žleba. Skok je brez snega neplezljiv. Že iz dna opazimo prvi klin, ki je namenjen zimskim ponovitvam Hudičevega želba. Mimo omenjenega klina malo v desno dokler ne dosežemo krušljivega kamina. Kamin zapustimo 5m pred njegovim koncem, ter zavijemo strogo levo na podrto stojišče. Od tam naprej v levo jasno vidimo položno poč. Nad počjo se nam na levi odpre previs, ki se ga izognemo spodaj po platah v levo, da dosežemo stojišče. Od tam naprej po lažjem svetu do kamina in po njem do stojišča. Od tu dobro vidimo gredino v levo. Sledimo ji dva polna raztežaja. Naprej plezamo naravnost navzgor po monolitnem svetu. Sidrišče si uredimo na majhni polički sredi plat. Poči sledimo nadaljnih 30m do drobljivega sveta pod streho in nato še 20m po plati, desno od strehe, do popolne zapore. Ti dva raztežaja lahko združimo v enega. Od sidrišča pod rumeno zaporo, plezamo strogo levo kakih 5m in nato gor, kjer si na majhni polički uredimo stojišče. Naslednji raztežaj se skrijemo za raz. V platah pod previsom je dobro mesto za stojišče. Naprej plezamo naravnost navzgor, dokler ne dosežemo dveh vzporednih poči. Izberemo desno. Po njenem koncu po gredini desno in nato gor čez rahlo previsno poč v lažji svet. Od tu že vidimo vrh. Plezamo naravnost navzgor dva raztežaja v res očitno zajedo/poč. Zadnji raztežaj plezamo popolnoma v kotu proti kaminu po platah do pod strehe. Strehe se izognemo na levo, da dosežemo rob stene.

Obljuba dela dolg

Ker naju je v nedeljo z Metodom vročina pregnala v Erjavčevo, sva si rekla, da bova Zajedo s platami, ki je bila v planu, splezala en dan po šihtu. No, ta dan je bil včeraj, ko sva se ob pol šestih pripravila za vstop. Plezarija super, najbolj naporna prva dva rastežaja, potem pa kar gre, ko se kosti ogrejejo. V dveh spustih sva bila nazaj pri bunkerju ravno, ko je luna posijala.

Takale popoldanska na Vršiču je prav super, ker vročina popusti (čeprav je švic ravno tako pritekel izpod čelade), pa na semaforju ni nobene gneče. Tudi pri Danici nazaj gredoč je ni bilo.

Dopust in zlodeji …

Ker z Majo še vedno ne znava na dopust drugam, kot pa mal po hribih, se je letos, med 20. in 27. avgustom izteklo nekako takole:

Zapeljala sva se po lokalnih cestah čez Tauern in Katschberg do Bischofshofna, kjer sva želela zlest eno daljšo v Hochkoenigu. Zvečer ploha, zjutraj pa megle in fajht do podna. V zameno ena turistična soteska v dolini Saalbach, pa naprej pod Kaisergebirge, kjer naju je mikala ena lažja plezarija. Pa je imel hudič spet prste vmes in naju je prepričal, da sva šla kar samo hodit – gor na en luštn hrib, pa gledat druge pri plezariji. Tretji dan sva kombi parkirala pod Martinswand pri Salzburgu, kjer sva par let nazaj že bila in tam sva splezala super čedno smer Edamer , -V (po najino Švicarski sir), ki ne nosi zastonj takega imena. Ta stena je res vredna obiska, premore kup smeri okoli V in VI, dostop in sestop sta pa zelo primerna našim letom …

Nato sva se prestavila v Garmisch, kjer sva se spogledovala s steno Alpspitz, pa nama je spet pomagalo vreme, da sva prebila še en dan dopusta zlo “na izi”. Malo znerviran od “nedela” sem potegnil nazaj v Avstrijo v Nasereith, kjer so smerce dolge par cugov v zelo solidni skali. Zlezla sva Herbstsonne (V/IV) in uživala v poletnih temperaturah …

Potem pa napad na drugi najvišji prelaz v Alpah – Passo Stelvio (2758 m), s pogledi na Ortler, Zebru in druge, pa s knedlom v grlu zaradi hudo ozke in strme ceste – spust v Bormio. Pod Passo Gavia (2652 m) sva prespala z namenom, da zlezeva na Pizzo Tressero (3594 m), pa se zaradi (spet) vremena odločiva za sosednji Monte Vioz (3645 m). Hribi v tem delu Alp so hudo zanimivi – v glavnem rdečkast kamnolom, zato pa znajo bit super za smučarske ture.

Za zakjluček se zapeljeva še prek par manj znanih Dolomitskih prelazov (Pellegrino, Durano) in skozi znani Erto domov. Teden je minil bliskovito, videti je bilo veliko, vse je pa odvisno od vremena, ki včasih dela v smislu: ustavi se in dol se used, hribi in stene počakajo …!!

Triglav (Skalaška+Gorenjska smer z ladjo)

V nedeljo sem na Božotovo idejo, da bi šla Skalaško z ladjo, ki je bila že nekaj časa na mojem seznamu želja vzel dopust. Ob 4h zjutraj sva štartala iz Jesenic in se odpeljala proti Vratom. Še v temi sva se odpravila proti vstopu v smer in v uri in pol prišla do njega. Vstopne gredine, ki obvozijo varianto čez sodčke do izrazitega stolpiča, kjer se začne spodnji del smeri sva preplezala nenavezana. Nato pa sva nase nadela vso potrebno opremo in zagrizla v vertikalni svet Triglavske severne stene. Že v prvem raztežaju je pokončna obla poč, ki je ocenjena IV+??, kar pa se jaz nisem strinjal z oceno, sigurno V!! Smer sledi prehodom proti levi strani, kjer je lopa pod kaminom. Drugi raztežaj gre v desno čez pokončne plate v katerih plezaš po lepi poči V. Naslednji tretji sledi diagonalno v desno po nakakšni zajedici v lažji svet pod izrazit hlebec. Tam sva se razvezala in smer nadaljevala po izraziti gredini v levo na Skalaški turnc. Zopet sva se navezala saj je sledila izpostavljena plata 5m in nato prečka v desno v lažji svet. Potem plezaš dvojke in iščeš najlažje prehode do znamenitega Gorenjskega turnca. Tam sva naredila kratek oddih in uživala v prekrasnih pogledih na zgornji del S stene. Tu na Gorenjskem turnu je začetek Gorenjske smeri. Smer vstopi pod izrazitim desnim kaminim, sledi mu kakih 15m nato pa po polički preči v levo v naslednji kamin IV in po njem navzgor do raza. Sledi lepa plezarija III-IV, ki te po 4 raztežajih pripelje pod izrazito ladjo. Nato je sledila fantastična plezarija v super skali. Sprva rahlo desno po rahlo previsni poči nato kakih dobrih 5m po plati do pod strehe, ki se ji izogneš na levo na polički ter dalje po nakakšni zajedici na vrh. Tam se težave končajo. Sledil je še raztežaj po strmih travah potem pa sva se zopet razvezala in nadaljevala do vrha kakih slabih 300m polezavanja II-III do roba stene. Na vrh sva prišla ob 17h.  Meni osebno se je vstop v smer in  kamin na začetku Gorenjske zdel precej težji od ladje. Sestopila sva čez Plemenice v Vrata. Na koncu pri odcepu za Sovatno skozi Bukovlje naju je ujela plohca, ampak kljub temu sva bila pri vozilo zelo navdušena nad popolnoma izkoriščenemu dnevu. Sledilo je pivo in pica v Kotu in zaslužen POČITEK in hvala Božotu za prekrasno turo, ki jo je splezal v vodstvu.:)

 

Viteška s Hudo mravljico – 6a

Z Metodom sva se danes postavila v kolono pred semaforjem na Vršiču. Imela sva namen splezat kombinacijo Viteške s Hudo mravljico in jo povezati z Zajedo s platami. A sva na semaforju čakala dolgo in prišla pod steno prepozno, pa sva Zajedo pustila za kdaj drugič.

Splezala sva 2 rastežaja Viteške in potem prečila desno v Hudo mravljico. Sva se ognila težavnosti 6c in izbrala EMŠOtu primernejšo plezarijo. Kombinacija mi je kar všeč, saj je razen izhoda v rušje težavnost konstantna. Vročina na vrhu je bila že huda in sva med Zajedo in ohlajenim hmeljem izbrala slednjega.

Cestarjem, ki upravljajo s semaforjem na zapori pa v razmislek, da naj interval spreminjajo skladno s prometom. Domov gredoč, je kolona za v dolino bila dolga več kot kilometer, navzgor pa so čakali trije motoristi in en avto. Zjutraj situacija podobna.