Zajeda in Šija Brane

V soboto sva z Rokom plezala Zajedo v Brani. Smer poteka po izraziti in lepo vidni zajedi v desnem delu stene takoj pod kočo na Kamniškem sedlu. Kljub dejstvu, da je stena obrnjena na vzhod in da je bil napovedan vroč dan, je ves čas pihalo, skrb, da bo gužva, pa je bila tudi popolnoma odveč. Skala je za naše apnenčaste razmere odlična, v težjih raztežajih se tudi najde dovolj velikih oprimkov in človeku ni potrebno pretirano razmišljati, kako elegantno priplezati do naslednjega sidrišča. Sidrišča so opremljena s klini ali ruševjem, vmes pa je klinov kar malo in še ti so precej skriti, nekaj je peščenih ur in rogljev, najbolj prav pa pridejo vse velikosti metuljev. Smer priporočam, ker je kljub zmerni težavnosti ravno prav izpostavljena. Po preplezani Zajedi sva do vrha Brane splezala še lažjo smer Šija.

Les Ecrins in Ailefroide

Skupni tabor ob 70-letnici ferajna. Da bi bila zadeva dostopna čim širšemu občinstvu (beri tudi: članstvu) (matr, na Jesenicah še kar nismo zlezli iz socializma!!??), smo po tehtnem in poglobljenem premišljevanju izbrali Francijo (v igri so bili še Pireneji in Črna Gora). Zanimanje za tabor je bilo ogromno in močna volja je premaga še tako hude finančne ovire, da se nas je do sobote, 24.6.2017 v kampu Ailefroide nabralo 30, to je za pol tavelicga avtobusa, oziroma par kombijev in osebnih prevoznih sredstev …

Del ekipe se je odpravil naslednje jutro v hribe in popoldne smo se že hladili na terasi koče Les Ecrins (3170 m) – 100 m nad “speglanim” ledenikom Glacier Blanc. Vremenska napoved za naslednji dan je bila bolj klavrna, zato nas je po jutranjem bujenju ob 03. uri oskrbnik parkrat vprašal, če smo razumeli njegovo opozorilo, da bo okoli poldneva hitro prišlo poslabšanje … Seveda mu ni šlo v račun naše ležerno odpravljanje iz bajte, no, ob 04-h smo bili vendarle vsi na poti navzdol – proti ledeniku. Tam smo skočili v plezalne pasove, se parkrat prepletli s štriki in naposled le formirali naveze. Urico navzgor do zatrepa, potem pa v dve skupini – večina proti Dom des Ecrins-u (4015 m), ena naveza pa proti nekoliko nižjemu Roche Faurio (3770 m). Hiteli smo oboji in bili pred poldnevom na obeh vrhovih, pa obljubljenega poslabšanja ni bilo od nikoder. Slabovoljni zaradi neizpolnjenega doživetja snežnega neurja, megle in mraza, smo sestopili, eni čisto v dolino, nekaj pa jih je ostalo še eno noč na Refuge de Glacier Blanc.

V dolini smo se po dnevu regeneracije in privajanja na gostejši zrak, pričeli spogledovati z bližnjimi stenami in granitom, ki je tu seveda glavni gradbeni material. Aja, tisti, ki so zavrnili osvajanje gorskih velikanov, so medtem pridno gulili skale in izpulili kar nekaj lepih vzponov, baje da vse tja do 7b+. Da nebi povsem deklasirali ostalih klimberjev, se je zgodilo vsakodnevno scanje izpod neba in tako pošteno ohlajalo naše ambicije. Nekaterim toliko, da so se že v četrtek pobrali domov (so precel prišparali …), večina pa nas je še vztrajala (dopust je le dopust). Med plohami smo zlezli še kakšno smer, se šli po malem turiste, v glavnem pa bili precej siti nadutih francozov, ki se za top turistično destinacijo lahko zahvalijo edinole visokim hribom, številnim zgodovinskim in kulturnim znamenitostim, Azurni obali, šampanjcu in konjaku, poljem sivke v Provansi pa…. mah, u glavnem brez veze…

Navdušenje nad tem delom Alp, nas je počasi vse minilo, najvztrajnejši so ostali še del drugega tedna (blagor jim, ko ne vejo (še) kaj je revma, artritis, išias in podobne težave zrelih let … Kakorkoli, to je sedaj za nami, mnogi se bomo z veseljem spominjali zelenjavne juhe na zgornji koči in zelenjavne juhe na spodnji koči. Spominjali se bomo tudi 100 m2 velikega s ponjavami pokritega prostora za skupne večere, pa številnih miz in mizic “krcato” pokritih z raznoraznimi dobrotami, ki so bile tam še naslednje jutro, pa mogoče še naslednje … pa plezali smo, na koncu najbolj šteje prav to. In izpolnili smo zadane cilje. Hvala vsem sodelujočim.

Dobrač

V nedeljo je bil sonce in toplo. Pohod na Dobrač nama je vzel 2 uri. Kondicijska, za lepe slike delat in za luštn se met. Za spremembo sva tokrat prišla gor pred večerom.

Vorderer/Wöllaner Nock

V soboto sva z Majo šla v hribe. Nardila sva dobrih 1000 višinca in še cca pol ure do sosednjega vrha. Vreme je bilo slabo, na vrhu pa še slabše. Močan veter in slaba vidljivost. Popoldne pa sneg in v dolini dež. Področje je primerno za turno smuko. Ker nimava smučk, sva šla peški.

Super smučarija

Opozorila na ARSO-tu glede nevarnosti snežnih plazov so bila grozeče visoka, zato je bilo treba lep dan izkoristiti na preverjenih terenih. V sredo 8.3. ena hitra na Viševnik, kjer je bila smučarija zelo dobra – ponavadi ni tako, saj obiskovalci načeloma zgornjo flanko obdelamo kot njivo spomladi že v dnevu ali dveh. Tokrat je veter pošteno utrdil snežno odejo in jo naredil dokaj varno… Kolega iz Šamonija sta bila navdušena in naslednji dan smo jo ubrali še na Vršič in na Malo Mojstrovko. Zjutraj malo bolj kislo vreme, se je kasneje spremenilo na bolje in nad Vratci je že hudo grelo. Tudi tu so bile razmere ugodne, kar je okusilo še nekaj ljubiteljev belih strmin. Ob povratku je bilo treba seveda pozdravit Tanjo in Boruta na Erjačevi, pa dober narezek je tudi pasal.

Naj pa vseeno poudarim, da so razmere še daleč od povsem varnih. Treba je pazljivo izbirati pot in se izogibati mestom z veliko napihanega snega – klože. Zato le previdno v naslednjih dneh.