Dobrač 2166 m

V izogib gužvi, smo se zgodaj odpravili z Jesenic. Na drugi strani Korena nas je pričakala megla, tako da smo v Heiligengeistu komaj našli parkirišče – izhodišče za turo. Potem se je pričel lahek vzpon po nekdanjem smučišču, nato pa po stezi skozi gmajno (predvidevam, da je bližnjica), kjer smo si bili kmalu edini, da bi potrebovali srenače. Naprej, do Zwolfernocka (prvotni cilj) ni bilo težav, saj smo jo ubrali po sledeh naših predhodnikov (avtocesta, dobesedno). Malo pod hribom smo naredili pavzo in pogledovali gledali tam čez proti oddajniku, kjer se skriva prenovljena koča – in v koči točijo pivo … itak je bilo treba it tja – najprej malo doli, potem pa zopet gori.

Raf in Mare sta se potrudila še cca 50 m do cerkvice in križa, midve z Naniko pa sva naredili križ čez prvi del ture pri bajti.

Smučanje – najprej po avtocesti, polni pešcev, sankačev, psov, … od križišča za Villacher Alpenstrasse pa lepo in brez gužve. Sneg pa – tako, tako. Itak – pršič, kot vedno.

Ja, za Dobrač se nabere višincev (1300), daljincev (okoli 15 km), vendar v dobri družbi in lepem vremenu nič ni težko. Uživali Nanika, Mare, Raf in Maja.

Lednega kraljestva še ni konec

Ni snega, ni dežja, pa klub temu nas bo večina letošnjo zimo obdržala v lepem spominu. Že skoraj mesec bo od tega, ko so bili preplezani prvi slapovi letošnje sezone, nizke temperature pa bodo nekaj časa očitno še vztrajale. Torej, kot pravi Sandra, kaj bi se za vikend človek končno naspal, če ni treba.
V  soboto sva bila z Rokom že navsezgodaj v Trenti. Po priporočilu Perota sva si šla ogledat Julijano. Z namenom da mogoče vendarle pod slapom ne bi bila med zadnjimi, sva bila tam že pred osmo zjutraj, kjer sva ugotovila, da so enake načrte imele že štiri naveze pred nama. Takrat sva se spomnila, da je Pero nekaj omenjal tudi bližnjo Kuklo, nato je zapiskal še Božotov sms, češ da je Kukla res super, in sva šla. Plezala sva sama, slap je res ena sama poezija. Ker sva bila hitro čez, sva šla še enkrat pogledat pod Julijano, kjer je bila še vedno vrsta. Ura pa še ni bila pozna in sva se postavila v vrsto. Led je sicer na nekaterih odsekih precej tanek, ampak ga je še vedno dovolj za varno plezanje.
Za nedeljo se nas je nabralo malo več. Spet ob petih zjutraj auf in v Zajzero. Tokrat smo bili na parkirišču prvi. Božo, Jao in Marko so se odločili za slap La Bella Furlana, Mare in Čaro sta odšla pod Le placche parallele, midva z Rokom pa pod Piccolo Nabois. Vsi trije slapovi so dolgi nekaj čez 200 m, ledu pa je bilo v tistih 4 ali 5 raztežajih vseh vrst. Od mokrega in suhega do talarjev, ki so zlahka odpadali. Za spust so urejena sidrišča na svedrovcih. Gužva, ki je prišla za nami, je pa moram reči znala pustiti svoj estetski pečat na slapu. Ampak o tem bo kdo drug povedal, menda imam premalo občutka, kako je, če je res nuja sredi smeri.

Slap v soteski

Po sobotnem usklajevanju – kdo, s kom, kam, kdaj … sva z Rafom v nedeljo ostala sama. Prevelika izbira človeku škodi.

Slap v soteski je lepo plezljiv, zožitve so popestrene s pomanjkanjem ledu, vendar se da, narejen je tudi zgornji skok. Kljub ne preveč zgodnji uri sva bila v slapu edina, šele, ko sva bila že skoraj pri avtu, je ena naveza vstopila, po kosilu torej.

Fotk pa ni, ker sva računala na soplezalčev foto aparat.

Neke nedelje čez primorski trojček

Zgodnja je bila ura v nedeljo, ko smo se zbrali pred ferajnom. Po slabih dveh urah vožnje in vztrajnemu obračanju gumba proti vedno višji temperaturi v kombiju smo do Planine Kuhinja skoraj vsi nadoknadili pri jutranjemu dremežu. S parkirišča na planini pozornost pritegnejo pobočja in vrhovi proti severu, ki bežno spominjajo na planino Pecol. Krenili smo po poti proti desni čez planini Kašina in Leskovca. Sledili smo oznakam za Rdeči rob in Jezero v Lužnici. Poti je bilo mnogo, gorenjskega poznavanja primorskih lepot pa malo. Edini imetnik zemljevida na turi je tako kmalu izjavil, da bo za prekomerno uporabo zemljevida začel zaračunavati najemnino. Pred pristopom na Vrh nad Peski se je med begajočimi meglicami odprl eden lepših razgledov na Julijce s Triglavom v osrčju. S Peskov smo odšli proti Batognici, kjer je vidnih še mnogo ostankov iz obdobja soške fronte. Ker nas je pozna ura že priganjala, smo se skoraj v teku pognali še na vrh Krna, nato pa v soju zahajajočega sonca sestopili mimo Gomiščkovega zavetišča. Pice pa tisto nedeljo vendarle nismo dočakali. Najprej se je izkazalo, da picerija v Kobaridu v tem času ne obratuje, nato smo bili še v Bovcu obveščeni, da pice ne bo, ker je peč v popravilu. Nedelja je bila kljub temu lepa in zopet se je potrdilo dejstvo, da še tako dolga vožnja in hoja hitro mineta, če je le prisotna družba pravih ljudi.

Dovški križ namesto krompirjeve Paklenice

V ponedeljek smo Štefan, Dare in jaz namesto na Spodnji rokav, ki je bil prvotni cilj, zaradi megle krenili na Dovški križ. Ko smo se dvignili iznad megle pa smo ugotovili, da bi najverjetneje našli tudi smer, ki bila prvotno naš cilj. A nič zato. Na vrhu smo uživali navkljub mrzlemu vetru, ki je pihal iz martuljške severne strani. Razgledi fenomenalni kot po navadi, navzdol gredoč smo preverili še, če je v bivaku vse v redu. Kabel za polnjenje GSM-jev je poškodovan zato je potrebno imeti svojega. Glede na to, da smo ga postavili šele pred dobrim mesecem dni, je kar dobro obiskan, v vpisni knjigi je že precej vpisov. Zgleda, da je bil težko pričakovan. Na koncu za nagrado še po najdaljšem melišču v Julijcih navzdol, pa v Kot na pizzo, ki jo je bilo treba poplaknit.

S seboj nismo imeli nobenega fotoaparata, zato ni slik, izkazal se je pa kamerman, ki je naredil posnetek (če klikneš nanj si ga lahko ogledaš).