Kategorija: Kje smo bili

V torek sva z Vladotom R. plezala Pokljuško v NŠG in Pocarsko v Mali Mojstrovki. Pokljuška se ponaša z odlično skalo, v Pocarski sva tudi uživala. Smer je lepa, v njej najdeš prav vse – od krušljive do kompaktne skale, od plat in prečk do zajed in previsov. Poleg svedrovcev sva si lahko ogledala še celo vrsto različnih klinov.

V sredo sva z Alenko (AO Kozjak) plezali Debelakovo smer v Veliki Mojstrovki (IV+/IV, 450m). Na dostopu je še velika zaplata snega, ki se jo da obiti po desni. Na začetku smeri je skala precej krušljiva in polna drobnega peska, vendar se kmalu izboljša in v vsakem naslednjem cugu plezaš po lepši skali. Najtežji del je tik pod prvo IV, na skicah je sicer označen s III+. Ne vem, kaj se je tam zgodilo s skalo, ampak verjetno nisva edini, ki sva ta del preplezali s pomočjo enometrskega prusika s tremi zankami, ki visi tam. Kasneje mi je tudi postalo jasno, zakaj so na vseh treh sidriščih do tega dela pripravljeni prusiki za spust. Plezali sva dobrih 6 ur, večinoma sva vlekli dva cuga skupaj, dolgi so nekje od 50 do 65 m. Popolnoma vsa sidrišča so opremljena z vsaj dvema klinoma (razen vstop in konec), vmes pride prav tudi kakšen metulj. Prevelike potrebe po zabijanju klinov tako nisva imeli. V zgornjem delu smer po izpostavljenosti in dobri skali spominja na Bele vode. Orientacija ni posebno zahtevna, če slepo slediš skici iz Miheliča. V slavni prečki se počutiš kot kralj na sprehodu sredi navpične stene, 60 m dolga prečka je označena z I, klini so nabiti skoraj na meter in do sidrišča človeku že zmanjka opreme. Smer  je izredno lepa in z najine strani definitivno vredna ponovitve.

Včeraj se nas je nabralo za skupno turo; Mirko, Rajc, Janez, Miha, Miran in jaz. Zbor smo imeli ob 6.30 na Jesenicah, kjer je bilo še vse v zatišju, na parkirišču v Vratih pa je že vse vršalo. Ko smo vstopali v smer, sta bili v Nemški že dve navezi, nekaj se jih je pripravljalo za vstop v Bavarsko. Snega je v smeri še ogromno, snežišče je takoj na dostopu, nato pod Bučerjevo, v Slovenski grapi, levo pod Frelihovo in na izstopu Zimmer-Jahn, verjetno ponekod še do debeline treh metrov. Precej snega je tudi v Prevčevem izstopu, vendar ni popolnoma zalit. Pred vstopom skozi okno je skala razmočena in krušljiva. Pri sestopu čez Prag so na melišču z nami tekmovali trije mladi, čisto preveč udomačeni, kozorogi. Sonce pa nam je končno dalo vedeti, da smo mogoče le že sredi poletja.

1 2 ►

Včeraj sva se z Mirkotom odpravila v dolino Belega potoka. Za razliko od sobote, ko sta Raf in Maja po dolini imela gužvo, sva bila midva edina obiskovalca. Namenila sva se preplezati Severni raz Visoke Bele špice in to tudi uspešno preplezala. Smer je res lepa, z zelo dobro skalo, vredna obiska, kljub dolgemu dostopu. Na nekaterih mestih pa je smer res, tako kot je napisal že Raf, namenjena utrjevanju psihe. Zato kakšen klin, s seboj, ne bo odveč. Imela sva tudi srečo z vremenom, saj nama v steni, zaradi oblačnosti, ni bilo vroče, na sestopu pa naju je še malo stuširalo, tako da je bil dan lepo zaključen.

Sicer sva imela z Neli drugačne plane, a sva se premislila zaradi precej zgodaj napovedanih nevht. Zato sva šla raje nekaj krajšega. Pod Helbo sva bila že precej zgodaj, vstopila sva ob pol osmih. Kar hitro sva napredovala, edino detajl sem prosto zlezel šele v drugem poizkusu. Ni mi čisto jasno kako sem to 4 leta nazaj zlezel na pogled po precej divji noči. Očitno sem bil takrat bolj vplezan. Nad prečko je pa še nekaj lepih zajed in zadnji cug ki pa kar preseneti. Glede na oceno (VI-) je kar težek in čuden s slabim varovanjem. Sestop po skalaški je bil zgodba zase, ker Neli ni navajena preveč sestopov po šodru. Zato sva spodaj naredila en abzajl več kot ponavadi (tri namesto dveh) in ravno ušla nevihti. Plezala sva dobre 4 ure.