Kategorija: Kje smo bili

Včeraj sva z Božom dokončala turo prejšnje nedelje. Do Gorenjskega turnca sva dostopila po Skalaški in nato nadaljevala po Zlatorogovih. Te so v tem drugem delu precej bolj izpostavljene, več je kamenja na policah, opraviš tudi precej več višinske razlike. Ko sva gledala skico in iskala prehode v steni, se nama je zdela stena totalno nepreplezljiva brez varovanja. Od daleč je vse izgledalo preveč strmo, v dolino in prepade pod nama pa tako ali tako raje nisva gledala. Vendarle se prehodi kar pojavijo in na vzponu do Amfiteatra pod Sfingo kakih 300 m poplezavaš po beli in trdni skali. Pod Sfingo sva se počutila kot dva turista s fotoaparati, resnično si zasluži naziv kraljice triglavske stene. Ob koncu dneva sva se kraljevsko počutila tudi midva, kljub temu sva na sestopu s spoštovanjem zrla nazaj v Steno na preplezano smer.

V soboto sva s Snežano obiskala naš priljubljen kraj, ostenje M. Mojstrovke. Ob srečanju z znancem, S. razom mi hite misli 40 ali več let nazaj. Spomini so spomini tudi resničnost je bila lepa, kljub temu, da so kar pošteno zakurili.

Vlado Hlede

Z Božom sva včeraj plezala v Steni. Dostopila sva čez Prag do krušljive vstopne grape, kjer se Zlatorogove steze začnejo. Do Gorenjskega turnca sva varovala na treh težjih mestih, kljub razmeroma slabi trdnosti skale je smer lepo prehodna. Predvsem sva se spraševala, kje so vsi plezalci na tak lep nedeljski dan. Srečala sva samo eno navezo v Slovenski grapi. Pod vstopnim kaminom v Gorenjsko smer sva ugotovila: »Ja, vsi so šli plezat Skalaško in Gorenjsko z Ladjo.« Dve navezi sta bili pred nama in vsaj ena še zadaj. Posledica množične obiskanosti je verjetno tudi vedno večja zlizanost grifov v Ladji.

Z Mihom sva včeraj že zgodaj štartala s parkirišča v Vratih, pa kljub temu na vstopu  nisva bila prva. Plezala sva kratko Nemško in izstopila po Zimmer-Jahnu. Varovala sva večino smeri. Smer je še vedno lepa, vreme pa je bilo čudovito za fotografiranje.