Kategorija: Kje smo bili

Zopet se je potrdilo načelo, da je treba loviti vreme in ne termine. Seveda,  to ni vedno izvedljivo, pa vseeno. Že nekaj let zahajam v Paklenico v plezalnem smislu, vendar tako lepega vremena in prijetnih temperatur še nisem »narajmal«. Sončno, brez burje in ravno prav toplo za katerikoli sektor. In zgodi se pakleniška skušnjava. Zadnje tri marčevske dni sva tako z Lidijo preživela v  plezalnem paradisu, ki s svojimi skušnjavami poskrbi, da se ga nikakor ne moreva naveličati.  

V soboto ob prihodu sva bila popoldanca. Temu primerna je bila gneča na parkirišču. Avto sva morala pustiti daleč pod zadnjim parkiriščem.

Po šihtni nočni izmeni, petih urah Lidijine prijetne vožnje in Marinovi tekoče-žgoči dobrodošlici,  se odločiva za bližnjo smer v kanjonu in sicer »Karamara sweet temptations«. Vstopni metri prvega cuga so mi že dodobra orosili čelo in dlani, nakar je plezanje steklo, in sva v smeri uživala v izmeničnem plezanju in nato odabzajlala pod steno.

V nedeljo sva bila po mojem načelu v kanjonu že med prvimi in zopet se je potrdilo, da je to pametna, čeprav včasih naporna odločitev. Odpraviva se  iskat polže v »Lanno delle Lumache«. Polžev ni bilo veliko, je bilo pa v smeri kar nekaj »zelenjave«, tako da jim hrane prav gotovo ne manjka. V svoji razgibanosti ti postreže z nekaj luštnimi previsi, ne težkim detajlom 6a+ v plati in za enkrat še vedno grobo skalo. Čeprav jo ne bi uvrstil med top smeri, je nekaj raztežajev vseeno lepih.  

Tretji dan sva imela na razpolago le dopoldan, saj naju je čakala pot domov. Kaj izbrati? Nočeva nobenega daljšega dostopa in se zopet spogledujeva s smermi nad parkiriščem. Odločiva se za »Dreaming the lost friends«. Malo pokramljam z dvema plezalcema, ki se odpravljata v »Rumeni strah«. Midva z Lidijo ga ne bova rabila, saj ga je ravno prav že ob pogledu na smer.  Že Matic z našega ferajna je omenil, da je tam gor nek »zajeban« detajl in se je treba primerno temu postavit.  Prvi cug je bil fantastičen 6a, drugi zanimv in lep, tretji pa pokončna poč z na dokaj pogosto posejanimi svedrovci. Malo si jo ogledam in že od spodaj vidim, da višje kar bom, težje bo. Obema se je uklonila  in naju ne prav lahko spustila čez,  med radiatorje, vsakega s svojo plezalno iznajdljivostjo.  Tisti zajeban 6a+ detajl,  bi lahko bil ocenjen tudi z višje, mogoče 6b. Do vrha zopet sama uživancija, krasni razgledi in sami superlativi.

Kaj ko te čaka še pot domov. Hitro se zbereš in s presežnimi občutki odhitiš k avtu, spiješ prijetno mrzlo pijačo iz potoka in pomahaš v slovo.     

Pravzaprav pa je malo lažje, saj bomo s ferajnom še ta mesec zopet pri prijaznem domačinu Marinu in v pakleniški skali.

Danes smo se odpravili na Ankogel. Iz Malnitza smo se s kabinsko žičnico povzpeli do zgornje postaje. Od tam smo jo krenili proti malemu Ankoglu, kjer smo pustili smuči in se peš povzpeli na vrh. S smučmi smo se spustili na severno stran v dolino Anlauftall. Smučarija na vrhu po rahli skorijci, v spodnjem delu pa po gnilcu do ceste. Nato pa 10 min peš do železniške postaje v Beksteinu. Za nami je zopet ena krasna turca, mel smo se fajn.

Miha, upam, da ne boš zameril, ker bom par besed dodala k tvojem pisanju.

Zbralo se nas je 19 – verjetno vsi v upanju, da se nam bo posrečila “šverc” varianta z gondolo. Je pa tako, če ne plačaš gor, plačaš pa dol. Tudi najboljši izvedenci za turno smuko niso bili nad snegom preveč navdušeni. Darko je našel svojih sanjskih 100 metrov … ostali se niso hvalili na vsa usta. Tura pa je bila lepa in poštena, sodelovali smo: Mare, Rajc, Majda, Joža, Eva, Darko, Gorazd, Tedi, Dragica, Janez, Muki, Miha R., Miha N., Raf, Maja in še štirje pridruženi člani.

PS. Da ne bo nesporazumov – nihče ni imel želje zastonj peljati se z gondolo. Švercali smo se le pri višincih.

Dodala Maja

Zgodnje vstajanje, ob pol sedmih na vstopu – no, pa sploh nisva bila prva. Potem pa gor, čez zalite skoke, bivak sva obšla naravnost – v lepo narejeno Cankarjevo. Malo pod Gradom pa so naju dohiteli še Anja, Manca, Miha in Marko. Skupna tura? Ja, do vrha Storžiča. Potem pa poziranje, vendar nas je veter hitro pregnal v Peto žrelo. Miha in Marko s smučmi po “zratrakirani” grapi, ženski del in Raf pa pešaka. Analiza v Kasi … sklep – še kakšna mora pasti.

Na Koroškem so razmere za smučarske ture preverjeno odlične – in varne. Ker lepih dnevov ni preč za metat, sva se z Majo podala na ne preveč zahteven vrh nad Lendorfom, malo za Spitalom.

Po začetnem iskanju prave ceste, ki pelje v brege, sva ob 8h stala na smučeh in slabih 1000 višincev je ob lepem razgledu hitro minilo. Najin Bose Nase in sosednji Guglitzen so bili za sred tedna precej oblegani. Dol sva smučala skrajno levo, kjer sonce še ni prepeklo snežne odeje in tudi sledov predhodnikov skoraj ni bilo in bilo je SUPER. Še pod gozdno mejo se lepo povezujejo poseke, tako, da je bila smučarija lepo do avta. Ker sva turo končala okol poldneva, sem Maji ponudil še skok na Pokljuko in na Viševnik, pa ni bila za tak bonus.

Naslednjič pa upam, da kakšno lepo urežemo že tudi v domačih hribih.

Ker sem bil v soboto v službi in sem celo dopoldne buljil skozi okno namesto v ekran, se je bilo potrebno malo spihati v nedeljo. Cilj je bil najvišji vrh jeseniške občine – Vajnež, izhodišče pa dom Trilobit. Temperature so bile prijazne, vreme super, razgledi pa taki, da je bilo že kar kičasto.

Sopihali smo: Anže, Bor in Rok.