Kategorija: Kje smo bili

V soboto, 3.1.2015, sva z Majo kot vsako leto odprla sezono zimskih pohodov s pohodom na Viševnik. Iz parkirišča sva štartala pozno ob 13ih. Do srede poti naju je spremljala megla, naprej pa sonce. Na poti sva srečavala nekaj pohodnikov, ki so se že vračali. Pod vrhom je veter odnesel skoraj ves sneg, je pa zato bilo precej skal pomrznjenih in ni bila odveč dodatna pazljivost. Vrh sva dosegla ob 16ih. Nenačrtovano sva na vrhu dočakala sončni zahod in fantastičen razgled. Pod nama so bile doline v megli, na eni strani se je dvigala polna luna na drugi pa se je v rumeno-oranžnem zahodu poslavljal sonce. Ker sva računala na hudo spremembo vremena ob zatonu sonca, sva pohitela iz vrha, da sva bila do gozda do teme. Med povratkom iz vrha sva srečala gamsa, ki je prišel smukat travo. Čeprav verjetno ni računal na dva, ki sta se nad njim vračala v dolino, je bil presenetljivo miren. Pred gozdom sva si nadela čelke, čelade, direze in predvsem veliko dobre volje. Z dobro voljo in piščalko v ustih, da sva opozarjala okolico, sva se spustila v temo in meglo zavit pokljuški gozd in računala na to, da ne srečava kakšnega medveda ali druge “domače” živali. Ob 18ih sva zavila v hotel na večerjo ter pivo in nato domov.

Naše izhodišče je bila planina Zaprikraj – do tja pelje slaba makadamska cesta iz Drežnice. S planine vodi mulatjera do sedla Vrata, malo pod njim pa se vseka v vršno strmo južno pobočje Krnčice. Speljana je pod grebenom, dotakne pa se ga malo pod vrhom.

Do sedla je pot nezahtevna, v pobočju pa je mulatjera ponekod poškodovana (tako piše), v našem primeru pa je bila zapihana s snegom, ki mestoma derezam in cepinom ni nudil dobre opore. Zlasti sestop je terjal veliko mero previdnosti.

Tura je lepa, razgledi veličastni, … edino, kar je motilo – analizo smo naredili šele v Logu pod Mangartom. Gostilna v Drežnici se odpira šele ob šestih popoldne.

Uživali: Mare, Mirko, Dare, Raf in Maja.

V soboto, 20.12.2014 se nas je zbralo lepo število v Erjavčevi koči na Vršiču na občnem zboru in sprejemu tečajnikov. Po uradnem delu je sledil “razvedrilni program”, ki ga je uspešno vodil Matic. Sedaj že bivši tečajniki, so dobili še nekaj dodatnih izkušenj (čeprav malo bolečih), ki jim bodo v najtežjih trenutkih v gorah brez dvoma močno koristile.

Vsesplošno rajanje se je nadaljevalo do zgodnjih jutranjih ur, Jolanda in Frk pa sta pokazala veliko mero potrpežljivosti in razumevanja, saj sta pustila, da smo lahko spanje razvlekli tja proti poldnevu.

Ker je ponavadi po tovrstnih družabnih dogodkih prisotne nekaj slabe vesti, smo se z nekoliko težkimi nogami in glavo, zagrizli v strmine nad Vršičem – ugotovitev je bila enotna – snega je tudi za peš komaj zadost.

Ob vsesplošnem pomankanju snega za turno smuko, so pač aktualni pristopi. V petek sva s tečajnikom Anžetom odšla na Špik Hude police. Imela sva kičaste razmere z občasnimi sunki JZ vetra. Danes pa sem opravil pristop na Dobrač s potencialnima pripravnikoma; Janžem in Rujem, no s seboj smo vzeli še staro mamo. Kičastih razmer ni bilo več, JZ veter pa še precej močnejši. Na pol poti nam je že zmanjkalo motivacije, pa je Ruj izrekel naslednji stavek: sem smo prišli, da se nadihamo, razgibamo in uspemo. Pa smo.