Prejšnji vikend sem se udeležila zimskega tabora KA pod Raduho, kjer nas je dvajset udeležencev in sedem inštruktorjev ovila nepozabna izkušnja.
Vse se je začelo v četrtek, ko smo se v popoldanskih urah podali do koče na Grohotu. Ker pa seveda ni pravih dogodivščin brez popestritve, nas je že na parkirišču pričakal dež, ki je poskrbel da smo premočeni, blatni in z (vsaj delno) premočeno opremo prispeli do koče. A že ob vstopu sta nam topel sprejem, odlična večerja ter poln hladilnik hitro preusmerila pozornost. Večer pa je popestril tudi Andrej Jež s svojim predavanjem o alpski trilogiji in odpravi v Peru.
Polni zagona smo petek preživeli v obliki skupinske ture, kjer smo ponovili ustavljanje s cepinom ter po parih potrenirali gibanje zimske naveze vse od vznožja snežišča Male Raduhe do Durc. Zvečer pa nam je čakalo še predavanje Janeza Tonija o zimskih nevarnostih v gorah.
Sledil je osrednji del tabora – plezanje smeri v Lanežu. Razdelili smo sev naveze, ter se praviloma samostojno podali v bolj ali manj zahtevne smeri. Vsako navezo pa so spremljali inštruktorji, ki so dopolnjevali naša znanja, podajali predloge ter delili svoje dragocene izkušnje. Tako smo se skupaj podali čez razne skalne skoke, premišljeno nameščali varovala ter nadgradili svoja predznanja. V preostanku dneva smo ponovili še spust po snežni gobi, opravili lavinsko delavnico in si večer popestrili z bivakiranjem na prostem, za katerega menim, da bi ga moral vsak vsaj enkrat (planirano) izvesti.
V soboto sva se, skupaj z Janom (AO Železničar), podala v Mišino grapo (III+, 30°-40°, 125m, desna varianta), ki so jo, zaradi popoldanskih ur spremljale že zelo južne razmere. Le-tem pa ni manjkal tudi kratek skalni skok, babje pšeno na vrhu smeri ter povratek v mraku.
V nedeljo nas je bilo večino udeležencev (kljub 15-20cm svežega snega in bivakiranju v snežnih luknjah) tako zagretih, da smo opravili še dodaten vzpon. Tokrat sva v navezi s Špelo (AO Rašica) izkoristili gazo preostalih udeležencev in zakorakali porti Butalski grapi (III, 30°-55°, 145m). Dokaj nezahtevno smer je tokrat popestril svež sneg in led, ki je na določenih delih dobro zalil skalo in popestril izdelavo sidrišč. Je pa treba tudi priznati, da štirje dnevi v premočenih čevljih niso ravno idealni za spopadanje z mrazom. A vendar trmi in močni želji kdaj res ni para.
Vtis: Na tabor sem prišla brez pričakovanj, odšla pa z izjemno širino znanj, dodatne zagnanosti ter nasvetov, ki bodo zagotovo del vseh mojih nadaljnjih vzponov. Super družba, veliko novih izkušenj, predvsem pa vse pohvale inštruktorjem, ki so poskrbeli za pester program in super izvedbo. Res toplo priporočam udeležbo na tem taboru!
