Avtor: Rok Feldin

V nedeljo, še preden so se po cestah proti Kranjski Gori začele valiti tone pločevine sva s Katarino že stopala od drugega vršiškega ovinka proti Krnici. Najin cilj je bil Drugi slap v Prednji glavi s katerim sva začela tudi lansko lednoplezalsko sezono.

Ob vznožju slapu se zaradi megle višje od prvega skoka ni videlo je bil pa vsaj ta v ledu. Za razliko od treh kaskad lanskega leta sva bila zavoljo velike količine snega tokrat na poti do prvega sidrišča primorana plezati le eno. Tudi nadaljevanje se je izkazalo za precej sneženo saj je »grapa« dovolj položna da se ne obleti do ledu.

Sneg je bil različen. Od mehkega na vrhu do mehkega v globini, vendar so nama vsaj občasne, nekaj dni stare stopinje ponekod olajšale napredovanje. Večino bolj strmih skokov sva uživala v ledu ostalo pa v snegu in tako potegnila šest raztežajev od katerih je vsak vseboval vsaj nekaj ledu. Za popestritev na spustu pa je poskrbela zataknjena vrv.

Ko bi le bile ledne sezone daljše…

V nedeljo, ko se je večina jeseniških ljubiteljev vertikale plezalsko udejstvovala v Paklenici sva se z Matevžem odpravila pogledat kako je prezimila naša nova “hiška”. Ne pretirano dobri napovedi navkljub sva hojo začela v skoraj jasnem vremenu in, da tura nebi bila preveč monotona sva jo mahnila čez Brinje.
Omembe vreden sneg se je začel na okrog 2000 metrih. Na izpostavljenih delih je bilo spihano in stajano do tal v mnogih zahrbtnih kotanjah pa se človek pogrezne do pasu. Novega snega, od zadnje noči, je bilo okrog pet centimetrov.
Pretirano uhojena pot čez Brinje ni, saj se nad Brinovo glavo na travišču pot za nekaj sto metrov kar izgubi. So pa na ključnih mestih solidno vidni možici.
Seveda se obisku Šplevte nisva izognila (tako da sva se pofočkala vsaj na enem vrhu) nato pa sva se šla pogret v Bivak (brezveterje in 4° C). Ta je celo zimo, na našo srečo, preždel na istem kraju in je v dobrem stanju. Zmotila naju je le strgana vrečka, s katero je nek “dobri mož” zamašil prezračevanje, nato pa nanjo “pozabil”. Po krajšem pahanju dek, pometanju in pospravljanju sva jo nato mahnila nazaj v dolino, dež pa je počakal ravno še toliko da sva se usedla v avto.

V četrtek sva se z Romanom odpravila plezat bližnji in precej obljudeni slap v Soteski Vis-a-vis. Na najino srečo (in nesrečo treh navez za nama) sva bila pod slapom (že) nekaj pred dvanajsto.

Potegnila sva štiri raztežaje (tretjega skoraj kopnega), sestopila pa po strmem gozdu na desni – gledano od spodaj.

Po Maretovi zaslugi že veste kje je polovica odseka razbijala led v soboto, in po Petrovi kje smo se namakali v nedeljo…    …vendar ne v celoti.

“Rana ura zlata ura” pravijo, in tako smo bili ob sedmih že v Vratih. Napotili smo se proti Desnemu, ki je iz spodnjega parkirišča skorajda viden. Slap je lepo plezljiv, vode pa očitno dovolj da marsikje teče tudi nad ledom ne samo spodaj. Ustavilo se nam je pri velikem balvanu, in ker je struga/grapa/soteska naprej izgledala malo manj vodnata smo za vogalom pustili dobro vdelanega jeseničana in pobegnili v gozd po katerem smo sestopili nazaj na začetek.

Zaradi družinskih praznovanj sva nato s Katarino ostala sama, in ker je bila ura ravno pravšnja za pozen zajtrk nama prav nič ni bilo do odhoda domov. Namenila sva se pogledati še tako imenovani Mali slap. V vodničku piše da jo “od zimske sobe nedaleč od Aljaževega doma mahnemo levo čez strugo in že smo pri njem”. No ker sva bila midva že na oni strani struge sva jo mahnila kar po gozdu vzporedno s strugo in si ogledovala grape. V prvi mimo katere sva prišla se je videlo nekaj ledu vendar nama ni izgledala preveč okusno zato sva šla naprej, v drugi pa je bil prizor že od daleč lepši. Pred vstopom v grapo je bilo ravno toliko skoka, da nisva videla vanjo vendar sva se vseeno opremila in se zvedavo zagnala čez, da bi videla kakšne skrivnosti so notri. Odprla se je cela dolinica – dvajset metrov pred nama manjša zavesa nekoliko skopa z ledom, na levi strani pa dva trideset-metrska ledena trakova, ki sta vodila ven iz grape v gozd. Odločila sva se za drugega, ki naju je pripeljal na pobočje po katerem sva prečila proti notranosti grape in zoped prišla vanjo nad zaveso.

Od tam se je ledeni trak nadaljeval po strugi še dva raztežaja z vmesnim petmetrskim sprehodom po suhem (tudi led sam ni bil pretirano strm tako da sva občasno kolebala med hojo in plezanjem). Nato se je ledeni jezik zaključil dobre pol raztežaja po strugi naprej pa se je odprl nižji kotliček, iz katerega sva izstopila desno navzgor še za en raztežaj daleč. Grapa se iz kotliča sicer nadaljuje rahlo proti levi vendar ledu v njej ni bilo več. Sestopila sva levo ob grapi (gledano navzdol) skozi gozd, ki ni pretirano strm.

Če bi bilo nekoliko več vode verjamem da bi grapa lahko postregla z vsaj štirimi raztežaji precej lahkega plezanja (in verjetno dvema ali več nekoliko težjega nad kotličem). Tudi sestop je možen kar ob ledenem jeziku saj je grapa višje zelo široka. Da smo na pravem vstopu pa z lahkoto prepoznamo po betonskem jašku katerega namen je verjetno zbiranje vode za zajetje približno 100 metrov nižje proti Aljaževem domu.

 

Danes sva s Francijem šla pogledat kakšni izgledata ti dve smeri. Smeri se nahajata nekoliko pod Srenskim prevalom, pleza pa se do poti ki gre od prevala proti Velikem draškem vrhu. Obe sta opremljeni vendar v spodnjem delu Štacjona nebi bil odveč še kakšen svedrovec. Skala je spodaj odlična in precej ostra zgoraj pa še vedno dobra čeprav malo previdnosti ni odveč. Zelo lepi smeri za prijetno razgibavanje.