Avtor: Peter Ramuš

Prejšnjo nedeljo smo uspešno izvedli skupno turo. Še v temi smo parkirali avtomobile pri žagi v Belci in se mimo podora povzpeli do gozdne ceste. Po slabi uri hoje smo se spustili do struge potoka Belca, se na drugi strani mimo Benčkovega groba dvignili do Jurčevega rovta in pod njim krenili proti strugi potoka Jerca. Pred nami je bil orientacijsko najzahtevnejši del ture, saj je pot od struge do Brolhovega rovta in naprej proti sedlu Šija zares v slabem stanju. Poti je težko slediti, zadevo dodatno poslabša še mnogo podrtega drevja, zato sem ta del poti raziskal že en teden prej. Tako smo se hitro in brez težav že pred deveto uro znašli malo nad sedlom Šija, kamor pripelje bolj uhojena pot iz Dovjega. Nadaljevanje čez Kurjeke do večjega grabna v vpadnici Gubna ne predstavlja težav, posijalo je še sonce in kar naenkrat je bil pred nami samo še izstopni žleb. Nadeli smo si čelade ter v lažjem, a zanimivem plezanju pred poldnevom dosegli markirano grebensko pot. Toplo sonce je zmehčalo sneg, zato v nadaljevanju proti Kepi nismo potrebovali zimske opreme. Škrbina je lepo zavarovana z jeklenico. Preko vrha smo se spustili na zahod, proti sedlu Jepca. Na to stran je bilo snega več, zato so nam bili v pomoč cepini. Na sedlu smo si privoščili sproščen počitek, glavne težave in nevarnosti so bili za nami, pred nami pa samo še dolg sestop nazaj v vas Belca. Ture se je udeležilo 8 tečajnikov (Nina, Tina, Branka, Renata, Sandi, Tin, Luka in Tomaž), poleg tega so bili na turi še Matic, Raf, Mare in Doroteja ter midva z Janžem. Turo smo zaključili po dobrih devetih urah strumne hoje, bojda se je nabralo kar nekaj višincev – skoraj 1700 m vzpona, in 32.000 korakov (nekaj več kot 18 km) – vsaj tako sem bil informiran s strani ljubiteljev gorniške elektronike.

Na koncu čestitam tečajnikom za super kondicijsko pripravljenost in suvereno obvladovanje skrotastega in grapastega sveta, ostalim udeležencem pa se zahvaljujem za pomoč pri vodenju. Srečno! (moje slike so zgolj informativne narave, če ima kdo kaj lepše in kvalitetnejše robe, naj jih pripne zraven)

Še ena bližnja avstrijska (ali pa morda že italijanska) stenica omogoča prijetno plezanje v jasnih jesenskih dneh. To je južna stena Velikega Koritnika (Trogkofel, Creta di Aip). Čvrsta skala in lepo opremljene smeri srednje težavnostne stopnje, udoben dostop in sestop, gorski ambient in obilica sonca, so glavni aduti te lepe stenice. V ponedeljek sva z Anjo plezala smer Haensel (5c/6a). Razen hladnega vetra na vrhu, super razmere za plezanje v drugi polovici oktobra.

Ker se v Grazerberglandu nikakor niso zmenili kakšno vreme bi radi imeli čez vikend, sva se s Filipom odpovedala letošnjem obisku te prijetne plezalne destinacije. Nadomestni cilj je bil Breitwand nad Miljskim jezerom. Malce zahodneje so namreč vremenoslovci dokaj konstantno in enotno napovedovali sonce. V soboto sva tako z Mašo preplezala novejšo smer Sudwind (6c, 120m), včeraj z Maretom atraktivnega Mamuta (6a+, 100m) in danes z Gregom še Speedyja (6b, 120m). Od dežja očiščeno steno, prijetno jesensko sonce in avstrijsko vinjeto je pač treba izkoristit.

V steni je poleg omenjenega Sudwinda v letošnjem letu nastala še ena nova smer Sisterspower 5c+, v delu pa je še ena okoli 6 cejka. Je tako v steni že okoli 10 večraztežajk. Slikci sta pa iz bližnjega plezališča na splavih…

Ob sto in eni ideji kam na dopust in kaj tam početi, ob covid omejitvah, spletnih prijavah, testih in cepljenjih ter različnih pogledih družinskih članov na način preživljanja prostega časa, sem se soglasno odločil,da bo lokacija letošnjega dopusta blizu Paklenice. Izhodišče je bil zapuščen zaselek Jusupi, nekaj minut oddaljen od vhoda v Malo Paklenico. Hiše, ki jih je kar nekaj desetletij razjedal zob časa, domačini počasi obnavljajo in preurejajo v apartmaje. No, zaenkrat sta tam le dva, to pa zagotavlja mir in uživanje v naravi le 15 min hoje do obljudene jadranske obale v vasi Seline.

Maja mi je že pred odhodom namignila, da so stene na severni in zahodni strani do 11 ure v senci in plezanje v kanjonu tudi na vrhuncu poletja ni nemogoče. In res je bilo tako. Potrebno je bilo samo naviti budilko in prav vsak dan smo splezali eno večraztežajko (Gospodari kiše 6a+ in Water song 6a+ z Janžem, Karabore 5c in Armadillon 6a s Saro ter Severno rebro 4b z Rujem). To je bila tudi njegova prva večraztežajna smer. Plavali smo še v reki Zrmanji in Krupi, veslali po Vranjskem jezeru, obiskali jamo Manito peč dve tri plažice na Paški strani in teden je minil kot bi mignil.

Ob povratku še dvakrat na Vršič (nova Intenzivka je res lepa smer) in v Male špice nad Mangrtskim sedlom (Gemini 5b in Na zdravje 6a) ter obisk super plezališča Prtovč…in dopusta je konec.

Visoka polica s svojo Diretisimo, navkljub skromni višini in težavnosti (IV+ morda mestoma V-), od plezalca zahteva vendarle nekaj napora. Dostopa in poplezavanja do vznožja stene je za dobri dve uri (seveda ob predpostavki, da najdeš optimalno varianto). Tudi vmesno varovanje si večinoma urejaš sam na številnih peščenih uricah in urah, sem ter tja pa kje tiči tudi kak klin. Na vrhu pa tudi še ni konec plezarije. Sestopiš namreč po normalki na Visoko polico, ki pa do stika z markacijami prav tako terja plezanje I do II težavnostne stopnje…pa še potem te čaka kar nekaj hoje. Te pa zato smer nagradi s prvovrstno kamnino in lepimi razgledi na Zahodne Julijce. Naj dodam še to, da v kolikor si pod steno dovolj zgodaj, celo smer splezaš v senci. Na koncu še pohvala Anji za suvereno obvladovanje pristopno – sestopnega skrotja in drobirja, kar je skoraj zahtevnejše od same smeri ter preplezan raztežaj v vodstvu.