Avtor: Peter Ramuš

Včeraj v Janeževem žlebu je po pogovoru z enim izmed avstrijskih turnih smučarjev padla ideja za obisk Prebra. Po njegovi izjavi naj bi v tistih koncih bilo snega dovolj. Med bližanjem izbranemu cilju smo precej nejeverno zrli v do golega spihane grebene in rebra okoliških hribov. Na parkirišču (mimogrede, bilo je -12 stopinj) nam je domačin povedal, da je prejšnjo noč sicer zapadlo 15-20 cm snega, a je čez dan pihal močan veter. Na srečo je dolgo, južno Preberjevo pobočje nekoliko vbočeno, pa je zato ostalo kar nekaj snega. Začuda popolnoma brez skorje, zato je bila smuka prvovrstna. Očitno so to vedeli tudi domačini. Kljub četrtku se je po hribu potikalo kar lepo število smučarjev. Bili smo med zgodnejšimi, pa smo tako imeli možnost zarisati sledi v še dokaj nedotaknjeno flanko. Ob odhodu, po popitem pivu na toplem soncu, je bil hrib že dodobra porisan s sledmi zadovoljnih obiskovalcev. Iskali sneg (in ga tudi našli) Tina, Grega in Peter

Vreme za vikend je bilo pestro, še bolj vremenska napoved. Kar težko je bilo določiti kaj početi in kje. Aladin je obljubljal še nekaj jasnine v soboto zjutraj na skrajnem SZ koncu naše domovine. Kljub temu je zjutraj v Planici rahlo rosilo in bilo zelo toplo. Z rahlo nejevero smo se vseeno odpravili proti Kotovem sedlu. Vendar je vreme kar držalo in tudi prerez snežne odeje, ki smo ga naredili nekje sredi vzpona ter nižje temperature tam nad 1500 metri, so pripomogli, da smo nadaljevali. V relativno dobrem vremenu smo dosegli Kotovo sedlo, potem nas je zagrnila megla od palčka Smuka. Na srečo je Tin dobro nabrusil robnike in smo jo rezali, lepo počasi v gosjem redu…do pod ozebnika. Od tam dalje pa veselica po nekaj cm novozapadlega na trdi podlagi. Nižje pršiča seveda ni bilo več in zaradi toplote niti ne skorje. Po smučljivem južnjaku smo se pripeljali do koče v Tamarju. Uživali v skoraj popolni samoti (štirje Korošci s SG so jo primahali za nami po špuri, ki jo je vseskozi vlekel Tin-se priporočamo za še kdaj) in dodobra izkoristili bolj vremensko kiselkast dan: Branka, Tina, Tin, Nal, Benjamin in Luka, ki je zaradi žuljev sicer predčasno zapustil skupinico…

Današnji nedeljski plan smo načrtovali šele danes dopoldne. Štirje smo se odpravili na Pokljuko (Nina, Branka, Tomaž), druge je presenetila nenavadno pozna ura odhoda (no za nekatere pa še vedno prezgodnja) in so imeli že svoje plane. Novozapadli sneg od torka je omogočal popolnoma solidno smuko, ki je že dišala po pomladanski. Bili smo na Brdih. Od tistih 20 cm iz sobote na nedeljo, pa ni bilo ne duha, ne sluha

V soboto smo s Tino in Janžem obiskali Sinji slap na Jezerskem. Tako Tina kot Janž sta prvič okusila slasti zamrznjene vode. Slap je lepo narejen, zaradi malo snega ponuja več ledu kot ponavadi. V nedeljo pa smo s Saro in Tinom iskali led v Italiji in ga tudi našli. Tudi danes je bilo v igri plezanje slapov, a so nas premamile dobre razmere v Ozebniku. Več o tem bo povedal Aljoša.

V petek sva se s Saro optimistično odpeljala v Logarsko dolino. Zjutraj je začel pihati en čudno topel severozahodnik (prav tisti, ki je po podatkih ARSO v Radovni v 5 min dvignil temperaturo za 7.5 stopinj). Tako je bilo v dolini pomladno toplo in slapovi so izgledali dokaj kilavo. Plezala sva slap Palenk, s tem da sva izpustila zgornji tekoči konec. Šla sva pogledat še Sušico, pa ni bilo ravno vzpodbudno. Lokalci so naju usmerili še v Matkov kot, pa nama je zmanjkalo motivacije in časa, saj sva bila v dolini prvič in nisva vedela dobro, kje naj led sploh iščeva. Na poti domov me pokliče Florjan in pove, da je prejšnji dan plezal v Tamarju…(zakaj že sva se vozila tako daleč…?). Danes sem se po včerajšnji skupni turi (kdo piše prispevek?) najprej naspal, nato sva pripravila kosilo za otroke in okrog 11 ure sva se s Saro odločila da greva v Tamar (popoldanska izmena). Spotoma sva pobrala še Tina, ki mi je že parkrat omenil, da bi rad splezal kak slap. Plezali smo slap Mimo votline. Popoldanski tajming je bil pravi, saj se je zadnjih pet plezalcev ravno spuščalo po vrvi…Je še bolj tanek in zato nekoliko bolj strm kot po navadi, a lepo plezljiv.

Včeraj smo se z Gorazdom, Markom in Mihom odpeljali v bohinjski konec. Čeprav je cesta do odcepa za Voje kopna in normalno prevozna, se zapornica odpre le posvečenim. Avto smo zato pustili na parkirišču v Stari Fužini in se s smučmi na nahrbtnikih odpravili proti planini Blato. Na smuči smo stopili malo za razcepom ceste na Voje in se po vzorno urejeni sankaški progi kar hitro povzpeli do parkirišča pred planino Blato. Pot proti Planini v Lazu je na najbolj izpostavljenem in osončenem delu še vedno za silo smučljiva, višje v gozdu je snega dovolj. Vršno pobočje je po robovih precej spihano, a se z vrha lahko smuča brez težav in prekinitev. Smuča se po trdem predelanem snegu, ki na sončnih pobočjih lepo popusti, v gozdu je še nekaj pršiča. Poslastica na koncu je dolga cesta, na kateri je urejena sankaška proga. Z malo trme se na smučkah premaga tudi dva od sonca precej načeta predela in se pripelje po senožetih ob kopni cesti le streljaj od avtomobila.