Avtor: Peter Ramuš

Včeraj sva se z Gorazdom po normalki povzpela na Rigljico. Na pogled prava dolomitska lepotica, na otip pa vse prej kot to. Glede na vpisno knjigo in podrte možice od zime, to sezono še ni imela kakih obiskov. Gorazd je imel namen, da bi šla še na Rušico, ki res da ni več daleč, a ravno ko sva bila na vrhu je za Škrlatico v območju Triglava nastal precejšen, že rahlo temnikast kumulusni zid. In ker naju je čakal siten sestop, sva Rušico na mojo idejo pustila za drugič. Pivo sva pila seveda v soncu, in za Rušico bo treba še enkrat gor -sorry.

Včeraj sem moral zgodaj vstati, saj sem peljal mamo na postajo, kjer so ob 2 ponoči imeli upokojenci avtobus za Zadar, zato sem to zgodnjo uro izkoristil za najbrž zadnjo smučarijo to zimo. Malo čez štiri zjutraj sem štartal od jezu in lepo v senci in trdem snegu prišel na vrh ter malo po osmi zaključil turo brez vročinskih naporov s smučmi do avta. Zvečer smo bili z otroci skoraj 3 km niže v še ne pretoplem morju.

Malta je v tem poznopomladanskem času dobra izbira. Peljali smo se do jezu-Kolnbreinsperre in se začeli vzpenjati. Razmere na vzponu so bile super. Miha in Miran sta se vračala po smeri vzpona (kombi je bil pač pri jezu), Hefo, Uršej in jaz pa smo odsmučali po varianti preko krnice Findelkar, ki omogoča 300 m daljšo smuko. Pripelješ se do ceste (in gostilne), kjer sta se obe ekipi zopet združili. Z vrha smo odsmučali malo pred poldnevom, sneg pa je postajal vedno težji. Zgodnji odhod nujen (drugič gremo ob 03:30).

Popoldansko delo na terenu sem danes pokombiniral z večernim vzponom na Mojstrovko. Namen je bil sicer zganjat malo romantike ob sončnem zahodu, a je ravno nad Mojstrovke jugozahodnik zvečer prignal meglo. Smučarija je bila pa vseeno krasna, zato sem se zapeljal v Drevesnico. Se še splača, saj ni treba snemat smuči.

Kar velika druščina (8 kom.-kot da bi bila skupna tura) se nas je zbralo zjutraj, v turobnem jutru, pri Aljažu. Držali smo se plana in se odpravili v Zajzero, kjer nas je na parkirišču pričakal dež. A ker smo bili sami ta zagnani in ker je Uršej rekel , da je v Patagoniji še slabše, smo se odpravili v breg. Skozi špranjo na Škrbino Prednje Špranje v vedno lepšem vremenu, čudovitem ambientu, krasno smučarijo, smo turo zaključili zopet v dežju na parkirišču, na vrhu pa smo bili deležni celo nekaj sonca. Razmere odlične, sem ter tja pa v stenah še kaj zaropota.