Avtor: Peter Ramuš

Včeraj smo se pomladanskim temperaturam navkljub odpeljali v Malto iskat led. Rajc in Mare sta odšla v Strannerbach, Lidija in Božo v Superfeucht, midva z Mihom pa v Gamseckfall. Strannerbach plezljiv, v zgornjem delu je čez graben razmetanega precej podrtega drevja, prvi raztežaj Gamsecka že lepo ližejo jutranji sončni žarki in ob teh temperaturah mu ne kaže najbolje, poleg tega v vpadnici visijo ene sveče…na srečo smo bili zgodnji, višje je slap odličen. Sosedni Wintasun ima v prvem cugu zares zelo tanek led, poleg  tega je dobršen del dopoldneva že na soncu zato ga nisva plezala, raje sva odšla v Superfeucht,  ki je enkraten, zato sva ga z Mihom lezla sprva po desni strani, nato še po levi varianti, tudi Božo in Lidija sta ga zaradi super ledu napadla še enkrat.  Baje se je na področju gibala še ena jeseniška naveza (Koblar-Kokalj) in sicer v Dreifaltigkeitsfallu. Temperature v senčnih legah okrog ledišča (v zg. delu Gamsecka je vrv primrznila na podlago), slapovi v katere posije sonce pa niso ravno priporočljivi…

Foto Božo in Miha.

Baje je na drugi strani Katschbergtunela sneg. Resnici na ljubo v glavni dolini in njenih vejah prevladujejo gola, spihana področja, a prav v zatrepu doline, je tik pred drugim tunelom, nad planino Aigneralm močan severnik pred nekaj dnevi odložil kar precejšne količine pršiča. Iz teh strmin se tudi trgajo zares mogočni kložasti plazovi in zato tretja stopnja nevarnosti plazov, ki je bila razglašena za ta konec, ni (bila) pretirana. Z Žigom in Gorazdom smo zato najprej zavili levo proti varnemu Schopfingu (2143m), se v zares super razmerah pripeljali na planino in se nato povzpeli še na nasprotni konec, na Aignerhohe (2104m). Tam je bilo že več smučin, a še vedno dovolj prostora za nove. Na koncu se je nabralo dovolj višincev za solidno turo, ki je presegla naša pričakovanja.

V ponedeljek sva se z Božotom pripeljala po popolnoma kopni cesti na Pecol in se odpravila proti Montaževi sosedi. Družbo so nama delali številni kozorogi, ki se niso kaj dosti zanimali za naju, kar pa težko rečem za lovce, ki so čakali gamse. No, za lovce  pa se nisva sekirala midva. Čez Forco di Vandul oziroma Peklenska vrata sva se čez kratko feratico povzpela mimo bivaka Fisso na vrh (pot št.640), sestopila pa po drugi poti (št.641). Razgledi na okolico so čudoviti, pogled na pogorišče nad Reklanico (gozdni požar) pa nekoliko manj. V torek pa sem bil na Stolu in po grebenu do Vajneža.