Avtor: Peter Ramuš

Ker sva imela z Gorazdom na voljo cel dan, sva se podala v nama neznane konce. Preko Jezerskega sva se zapeljala v Železno kapljo, od tam pa po dolini Lepene do izhodišča za vzpon na Bistriško špico 2113m, najvišji vrh na avstrijski strani Pece. Le to sva dosegla po grebenu preko Veške kope 2074m. Nekje do pol poti sta nama zgazila dva predhodnika od prejšnjega dne, nato pa sva zagrizla v deviški pršič. In ni ga bilo malo. Nad gozdno mejo je sicer veter naredil svoje, v gozdu pa juhuhu do izhodišča na planini Luža. Navdušena nad samoto in lepimi razgledi ter smuko seveda.

Za bližnjo okolico komskega jezera obstaja kar zajeten plezalni vodnik (Arrampicate sportive e moderne fra Lecco e Como), ki je bil tudi povod za letošnjo izbiro počitniške destinacije. Skal in sten v tem predelu res ne manjka, prijetna gorska sapica, ki pihlja ob jezeru pa poskrbi, da vročina ni prehuda. V enajstih dneh smo obiskali 7 plezališč, osvojili najvišji vrh hišne gorske skupine mesta Lecco, se odpeljali v Švico, Val di Mello, obiskali nekaj lokalnih znamenitosti in se seveda namakali v ravno prav ogretem jezeru. Nekaj podatkov pa še ob slikah.

Včeraj smo kljub kilavemu vremenu zbrali dovolj vremenskega poguma in se odpeljali soncu nasproti (seveda ob rahli asistenci aladina). Z Gorazdom sva počakala, da sta Žiga in Uroš zaključila z nočno, nato pa proti Malti. In nismo bili razočarani. Vremenska luknja je vztrajala ravno do zgodnjega popoldneva, tako da smo lepo izkoristili odlične pogoje za smuko, prve kaplje pa so nas ujele dobesedno šele pri avtu.

Zjutraj sva bila z Gorazdom v dilemi, ali greva na kako preverjeno lokacijo, kot na primer Križ ali Stenar, ali morda v kake nama neznane konce. Na koncu sva se odpeljala v Bohinj, deloma po sledeh Igorja in Andreja, ki sta bila v teh koncih v sredo. Štartala na planini Blato, malo pod planino Pri Jezeru na smuči in nato do Dednega polja, od tam pa Za Kopico. Spodaj deloma že kar obsežne kopnine, so nama prebudile idejo, da bi spust potekal drugje. Na Vratih (2192m) sva se najprej usmerila na V.Zelnarico (2320m), nato pa sva se povzpela na nasprotni strani na Zadnji Vogel (2327m). Tam sva srečala domačina, ki nama je pokazal zelo lep prehod proti planini V Lazu preko dolinice V Razoru. Od tam naju je markanten žleb zvabil še na Slatno (2077m). Turo sva zopet zaključila na planini Blato. Kljub zelo skromni in hitro pojemajoči snežni odeji, je bila smučarija vrhunska.

….ampak ne v vertikalnem, pač pa v horizontalnem položaju. Nekaj lednih slikc z nedeljskega Vajsenzeja, kar tako, za popestritev te nepotrebne odjuge. Konec koncev te po 10 km prav tako navija v meča…