Avtor: Nanika Fajfar

Ker moj mož ve, da najraje preživim rojstni dan na smučkah, sva 27. zjutraj krenila proti Krškim Alpam, mimo  Innerkremsa do Dr. Josef Mehrlhuette (1730m), kjer je dovolj prostora za parkiranje in se po kavi počasi podala po čudoviti dolini Rosaninental, kjer je tudi krasna tekaška steza. Po cc 1 km sva zavila navzgor skozi redek gozd in tako kar hitro dosegla plato, kjer nama je padla v oči prelepa flanka na desni. Ker pa je bil cilj Koennigstuhl (2342m) sva na sedlu zavila najprej levo in se med kamenjem prebila na vrh. Smučarija tudi ni bila nek presežek, zato sva še enkrat vpregla cucke in se napotila levo na Seenock (2260m), od koder je bil spust proti jezeru na platoju (verjetno tudi čez, ker je zamrznjeno in zasneženo) res zanimiv, odlično je bilo tudi vijuganje po gozdu s platoja takoj levo. O večernem praznovanju tu ne bom pisala, kakor tudi ne o peglanju prog naslednji dan na Katschbergu. Izven sezone izgleda Aineck (2220m) luštna tura iz St. Margarethen.  Za tretji dan sva imela v planu nekaj kratkega, in je bilo precej dogovarjanja zaradi različnih predstav o tem, kaj je kratka tura:) Ker pa moj mož ve, da je bolje odnehati, ko začnem z argumenti, je pristal, da odtokava cc 1200 višincev z Ludlalma (1514m) do vrha Prebra. Na začetku je možno iti po sankaški progi, vendar sva raje zavila v gozd, ker je bilo toplo kot pomladi. Mimo Prodingerhuetten do Preberhuette (1862m) na gozdni meji, potem pa direttissima proti predvrhu, kjer se je moj mož odločil, da bo zaključil,da sem sama še izvedla tisti “Katzensprung” brez smučk do vrha (2741m). Preber je precej obiskan vrh, ampak ker je flanka res široka, je dovolj prostora za vse. Nekateri res pridno trenirajo za Preberlauf, ki je letos že 18. 11.marca. – bi se ga kdo udeležil? No, midva sva se družno odločila, da to ni za naju, saj sva hodila gor 3,5 ure, medtem ko je na Preberlaufu normalen čas 3 ure, natrenirani pa porabijo 2 urci! – na sredi flanke sta mimo naju švignila 2 taka junaka v tekaških dresih:) Kakorkoli, smučarija v pomladanskih razmerah je bila čista živa uživancija, tako da sva tudi midva zmagala:)

 

 

 

 

Metod in Mare sta se v tej poletni vročini odločila,
da se bosta mal pohladila in se v soboto v S steno NŠG-ja zapodila.
Ker sem jima štruklje na Erjavčevi obljubila,
sem se jima lahko kot tretja pridružila.
Hot’l smo Brelih-Koširjevo splezat,
ampak ko smo prišli do vstopa v smer,
sta se dve navezi že pripravljali in da ne bi blo zamer,
zato smo se obrnili, mal skice gledali,
na koncu pa na Maretovo pobudo za Zajedo odločili.
Žreb je odločil, da bo Metod navezo vodil
in se je kljub premraženim prstom suvereno v V+ zakadil.
V 3. cugu smo že kape na Poncah opazil
in da nas ne bi namočil,
smo se vseh 9 cugov brez prevezovanja splezat odločil.
Metod ni imel pravice glasovanja
in je vlekel naprej, občasno skico kotroliral,
Mare ga je pa zaradi nepodaljševanja kompletov sekiral.
V 7. cugu nas je vseeno mal namočil,
ampak razmer v sluzi kaminu ni dost spremenil.
Čez prečko v levo v 8. cugu se nam je fejst mudilo,
in to je Metodu pogled na rdečo gurntno za štant zakrilo,
pa je zaradi štrika prišlo do kamnite kanonade-
sej bi blo že čudn, če nič dol ne pade.
Še en cug do vrha smo en dva tri,
Pol se pa še vreme naredi!
No ja, nismo se obiral pa nismo hitel,
V cc 4,5 urah smo na vrhu sedel.
Ker smo na sestopu celo par kapljic znoja spustil,
je blo obvezno, da smo k Tanji zavil in analizo naredil.
Obema fantoma iskrena hvala,
naslednjič jih bom jaz v platke peljala.
P.S. Slikc je pa bolj mal, ker smo se bal, da se bo fejst uscal:)

hladili smo se: Metod Smolej, Mare Štojs in Nanika Fajfar

 

 

čeprav je zaprt, se da lepo peljat, z izjemo nekaj kamenčkov v spodnjem koncu. Za spihat super (560nmv do cc 1660nmv), “hvatat bravn boju” na Orlovih glavah pa sploh:)

 

je bil pravi poletni dan na pragu zime, naš cilj pa je bil nekje vmes med planino Konjščica in planino Javornik – ja, tudi v Lomski dolini ju imajo in tam že cc 250 milijonov let stoji ostanek permskega koralnega grebena in ponuja raznolike plezalne užitke. Na levi strani, prav nasproti S stene Storžiča, nas je po borih 20 min dostopa povabila Mala vzhodna stena. Sonček je v ravno pravšnji meri stegoval svoje žarke, da je bila skalca prijetno topla, čeprav je bil začetek Bumeranga še v senci, je na vrhu pokazal svoj prijazni obraz in razkril prekrasne poglede na KS Alpe. Tudi Katastrofula ni prav nič katastrofalna, če se držiš skale in “se izogibaš lažjega terena”. Pa seveda sonce poskrbi tudi za inovativnost in se tako lahko Avrikljev steber spoji z ???? in na koncu sestavi v zanimivo svojstveno smer.
Summary:
Fajna družba, fajn vreme, fajna skala – pravi CARPE DIEM!
uživali smo: Katarina, Rok, Mare in Nanika