Avtor: Miha Novak

Z Aleksandro sva imela v planu kratko Nemško smer, vendar se meni ni ljubilo ob 4h vstat, zato sva se lagano sportski ob 6:30 odpravila na Vršič. Ker noben od naju še ni plezal na južni strani Prisanka sva bila enotnega mnenja da greva smer Fokn u okn. V dobri urici hoda po grebenski poti sva bila pri oknu. Sledil je spust po zoprni krušljivi grapi slabih 100m navzdol in že se znajdeva pri svedrovcu s prusikom, ki nakazuje vstop v smer. Smer poteka po položnih ploščah v treh raztežajih do vršnje stene. Tam se začne lepa plezarija po čvrsti skali, ki malo spominja na Paklenico. V dveh raztežajih prideš malo pod grebensko pot na Prisank. Smer mi ni bila noben presežek razen zadnjih dveh raztežajev, vsekakor jo priporočam začetnikom, ki se spoznavajo s svetom alpinizma. V zadnjem raztežaju so razdalje med svedrovci 10 m, vendar je idealna možnost za uporabo metuljev. Sestopila sva mimo prednjega okna po grebenski poti nazaj na Vršič.

V nedeljo smo se z Naniko, Metodom in Gregam odpravili v Krmo. Cilj ture je bil vzpon po centralni smeri Jesih – Potočnik v severni steni Debele peči. Prijetna lovska stezica nas v dobri uri hoje od Kovinarske koče pripelje pod vstop v našo smer. Na vstopu v smer srečamo navezo iz Kranja, ki se bo podala v SV raz Debele peči. Imenjamo par besed in že poplezavamo po spodnjem skrotastem svetu današnje smeri. Po 200m plezanja dohitimo navezo iz AO Rašica, ki nam je družbo na sidriščih delala čez celotno smer. Znajdemo se pod prvim kaminom III+, ki je bil na začetku moker vendar dobro nabit s klini. Smer sledi po grabnu, ki ga zapirajo kaskade do glavnega kamina, ki naj bi pomenil ključ smeri. Grega se poda kot prvi vanj in ga suvereno premaga. Na začetku je bil tudi ta kamin moker tako, da je bilo plezanje skozenj za mene kar mučno. Dolg je približno 20 m in tudi dobro nabit s klini. Naslednji raztežaj nas pripelje na veliko polico, kjer je stik s Sekločevo smerjo. Za nami se znajdejo še tri naveze, ki so plezale Sekločevo smer. Sledi lepo plezanje po odprti steni do roba stene. Skala je v spodnjem delu slabše kvalitete, zadnja dva raztežaja pod vrhom pa se kvaliteta skale tudi poboljša in je plezanje res uživaško. Na vrhu je več možnih izstopnih variant. Mi smo dva raztežaja pod robom stene šli iz police v izpostavljeno prečko 10m v levo in nato na sidrišče pod počjo, Sledil je zadnji raztežaj najprej po poči, ki se višje spremeni v zajedico, ki te pripelje do izstopne police. Ostalo nam je še 5 minutk hoje po travah, ki te pripeljejo na vrh Debele peči. Privoščili smo si malico in zaslužen počitek. Čakal nas je dolg sestop po lovski poti v dolino Krme na zasluženo pivo v Kovinarski koči.

Končno zopet na smučke po enem mesecu:) S Sandro sva se  kar lep čas nazaj menila in usklajevala s časom za kakšen turni smuk pri naših severnih sosedih. V petek zvečer mi je omenila Romatenspitze in z veseljem sem se odzval, saj je bila že dolgo časa mojem seznamu želja. Tako smo se zjutraj Sandra, Tomaž in jaz odpravili proti Mallnitzu. Na parkirišču se nam je pridružila še ekipa iz Štajerske. Z taxijem smo si skrajšali pot do planine Jamnig. Od tam pa peš proti Romatki. Po uri hoje smo prispeli do slikovite Peterbauer hutte. Malo smo potešili žejo nato pa nadaljevali po prostranih pobočjih proti našemu cilju.  Najprej smo vzpeli po senčnem delu doline proti prvemu robu. Prvi obiskovalci današnje ture so že odsmučali z vrha. Po slabih treh urah smo vsi stali na vrhu. Sledilo je fantastično vijuganje, za vriskat proti dolini. Razmere so bile fantastične. Tura mi je bila ena lepših letos, zato res še enkrat hvala Sandri za izbor in vožnjo, mel smo se super, štajerska ekipa je poskrbela za smeh in motivacijo,  kljub temu da sem bil na vrhu pošteno utrujen.

Po delovnem dopustu v Zagrebu na Snežni kraljici sem od daleč občudoval Triglav iz Slijemena. Sandra mi je dala namig, da so razmere vrhunske in res je bilo danes temu tako:)) S Papijam sva danes ob 5h krenila iz Krme in ob 8:30 bila na Kredarici.Sledilo je reduciranje odvečnih stvari iz  nahrbtnikov in vzpon na sam vrh. Razmere za vzpon so bile res enkratne, trd škripovec do samega vrha. Stopinje iz Kredarice na vrh so narejene, tu in tam tudi jeklenice in klini gledajo iz snežne površine, toda nama niso prišli v pomoč. Razgledi na vrhu so fenomalni, vse do Učke, Snežnika, Pohorja in Gorjancov:), sonček, bezvetrje, toplo:)) Super. Sestopila sva po smeri vzpona nazaj na Triglavski dom na Kredarici. Privoščila sva si kratek odmor in nato sestopila v Krmo. Še za nasvet za turne smučarje: pripelješ se do Polja. Za vzpon pa se stopi na smuči lahko že na Vrtači, vsekakor pa odsvetujem spust s smučmi. Večja količina snežne odeje se začne nad planino Zgornja Krma (Prgarica).

Zadnji dan pred napovedanimi padavinami smo se Marko, Papi in jaz odpravili v dolino Glinščice. Po jutranji kavici v Kozini smo ravno pravi čas prispeli na parkirišče pred gostilno in se odpravili proti stenam. Najprej smo se podali v smer Spigolo verde. Smer je bila večino časa plezanja v senci, zato smo se na vrhu odločili, da Mirabilis in Navus pustimo za naslednji obisk Glinščice. Vsi smo bili enotnega mnenja da splezamo še eno na sončku. Po sestopu mimo cerkvice smo se po dolini odpravili mimo vasice in čez potok na sončno stran pod Veliki raz. Smer je prava lepotica, popestri jo previs v tretjem raztežaju (5C), ki je bil za posladek še nemarno moker, zato sem se moral pošteno potruditi, da sem opravil z njim. Nad previsom te čaka lepa poka, nato pa še en lep raztežaj do vrha. Na začetku tretjega raztežaja vzporedno na desni strani poteka še ena smer, ki je sigurno težja, zato pazljivo, da te ne zavedejo svedrovci. Sestopili smo čez Kraški rob na kolesarsko stezo in potem po isti poti nazaj v dolino. Krasno izkoriščena lepa nedelja.