Avtor: Miha Novak

Danes sva se z Matejem iz GRS Kranjska Gora odpravila na sončno stran Milšteterskega jezera. Nad vasico Dobriach je na sončku lepa granitna stena, kjer sva danes splezala to lepo smerco. Do vstopa v smer je kratkih 15 min hoje. Nato pa sva uživala v šestih raztežajih plezanja v granitu. Edino sitno mesto v steni je kamin v četrtem raztežaju, če ga plezaš z nahrbtnikom, tako kot sem ga jaz. Nahrbtnik močno odsvetujem!! Zadnji sedmi raztežaj je malo izsiljen, drugače pa top smer. Čez steno se vije tudi slikovita ferata, ki jo smer Seinerseit dvakrat preči. Sestop vodi po prijetni stezici, ki je na nekaterih mestih varovana z jeklenico in te v slabih pol urce pripelje do parkirišča nad cerkvijo.

Danes sva se z Sandro odpravila v samoten, divji, Martuljški konec naših gora. Zjutraj ob 7h sva se odpravila iz Gozd Martuljka proti Kurjemu vrhu. Pot se začne sprva po gozdni vlaki, nato pa po lepi stezici, ki te pripelje v krnico pod Rigljico. Malo pod Kurjim vrhom so naju pozdravili prvi sončni žarki, zato sva na vrhu Kurjega vrha naredila kratek odmor. Pot sva nadaljevala čez Rigeljne do vrha Ruševega grabna kjer se začne plezalni del ture. Na stezico, ki gre iz Kurjega vrha čez Rigeljne moraš biti zelo pozoren, če ne si kaj hitro prenizko ali pa na vrhu enega od Rigeljnov, kjer ni možen prehod direktno po grebenu. Čez prvo steno Rigeljice, kite pripelje na izrazito škrbino sva se podala nenavezana plezaš max II stopnjo. Potem pa sva naredila kratek spust po vrvi in se podala pod ključni del stene, ki te popelje na vrh. Po dveh raztežajih plezanja sva se ponovno razvezala in kmalu stala na vrhu te malo obiskane gore. Sestop sva opravila v treh spustih po vrvi in nato čez Rigeljne in pred Kurjim vrhom zavila desno na pot, kjer si hitreje v krnici pod Rigljico, nato pa po poti, ki se priključi iz Kurjega vrha nazaj do vozila.

Tudi letošnje leto sva se s Tomažem odpravila v Dolomite. Matej in Aleš iz GRS Kranjska Gora, ter Petra iz AO Cerkno so bili že v kampu Dolomiti v Cortini, zato sva se odločila da se jima pridruživa v tem kampu. V petek sva se odpravila na prelaz Valparola in splezala Via Ibex V- 500m. Smer je prava plezalna poezija. Naslednji dan sva se odpravila v Falzarego Torri in splezala Via normale 140m IV- in via della Guadi 180m IV v večjem stolpu. Ker sva imela še čas sva se odpravila pod južno steno Lagazoija in splezala smer Via dell Bucco 250m, ki je ocenjena III-IV?? Skratka smer poteka v prvih 4 raztežajih v popolni navpičnici, ki jo v 3 raztežaju zapira streha, čez katero se moraš zbasati čez. Smer je bila tudi fantastična, naklonina popusti po 4 raztežaju. Dalje poteka po sistemu kaminov do izstopne grede.

Danes sva se v popoldanskem času z Juretom odpravila na Vršič. Zaradi možnih ploh in neviht sva se odločila za Viteško smer v steni Grebenca pod Bunkarjem. Smer ponudi lepo plezanje v škrapljasti skali. Le razdalje med svedrovci v prvih dveh raztežajih so po mojem mnenju kar v velikem razmaku. Jur je splezal v vodstvu do konca drugega raztežaja. Nato se naju nebo ni več usmililo, veter je iz smeri Trente prinesel črn oblak 🙂 Ko sem plezal drugi raztežaj se je močno ulilo zato sva bila primorana se po dveh spustih po vrvi  spustiti na vstop smeri. Za smer nama je zmanjkal zadnji najtežji raztežaj 6C. Smer bova sigurno ponovila ob prvi priložnosti do vrha. V steni sva pustila vponko na drugem stojišču in pomožno vrvico na vrhu prvega stojišča. “Za češnjo na torti današnjega dne, sva doživela v Erjavčevi koči toplo in prijetno gostoljubje iz strani tam zaposlene, ko sva v kočo prišla vsa premočena”

Za nedeljo so bile popoldne napovedane plohe, zato sva s Tomažem ob 4 uri krenila iz Jesenic proti Kamniški Bistrici. Pot sva si malo skrajšala z vožnjo po makadamski cesti do Jermance in si s tem prihranila eno uro hoda. Nadaljevala sva skozi Repov kot proti Staničevem vrhu. Od tam se začne plezalni del čudovitega prečenja Zeleniških špic. Za ogrevanje te čaka takoj tehnično najtežji del ture (spust iz Staničevega vrha). Po izpostavljenem plezanju navzdol sva zadihala lažje. Na vrhu je tudi prusik okoli ruševja za spust po vrvi. Sledilo je čudovito prečenje proti vrhu Špic do znamenite nebeške lojtre, ki te popelje v plezanju II-III stopnje na vrh Špic. Skala je tu res vrhunska. Iz vrha špic sva nadaljevala, čez 2 špici in potem se moraš držati bolj leve strani proti Srebrnem sedlu. Po 4 urah in pol sva na Srebrnem sedlu naredila malo pavze. Nato pa sva se odločila da naskočiva še vrh Planjave, in nato čez Kamniško sedlo na pivo in nazaj v dolino mimo pastircev. Veliko lepša pot navzdol, kakor skozi Repov kot.