Tradicionalna jesenska Paklenica

Tako kot vsako leto, smo se tudi letos odpravili pred krompirjevimi počitnicami v Paklenico. Maja je poskrbela za nastanitev že v nam znanem apartmaju Adriana pri Ivani. Meni osebno najboljša lokacija in urejenost apartmaja. Vse je na dosegu rok: Trgovina, črpalka, morje za osvežitev in Dinko. V četrtek smo z Urošem in Metodom krenili iz Jesenic ob 12 uri. Deževalo je vso pot od Jesenic do Paklenice. V 4 urah smo prispeli pred apartma, kjer nas je lastnica pogostila s pivom za dobrodošlico. Proti večeru smo se počasi zbrali vsi udeleženci: Maja, Sandra, Majda, Nanika, Raf, Metod, Uroš, Miha in Andrej. Pridružila sta se nam tudi Darka in Alojz. Sledila je večerja. Eni so se odpravili k Dinkotu, eni na slastno pico v gostilno Degenija. Naredili smo plane za naslednji dan. Zgodaj zjutraj je nehalo deževati, zato smo se po jutranji kavici odpravili proti kanjonu. Jaz sem pred dnevi, ko sem plezal na Urbasovi od prijateljice iz GRS Ljubljana dobil predlog, da je v zahodni steni Aniča kuka lepa smer z imenom L”anno delle lumache. V slovenskem prevodu leto polžev. Metodu sem predlagal to smer. Seveda je bil takoj za. Smer poteka levo od Akademske smeri. Kar nekaj časa sva se z Metodom zamudila pri iskanju vstopa v smer. Ko sva pod steno videla star prusik sva si rekla: Tod poskusiva. Odločitev je bila pravilna. Metod je po 20 metrih plezanja prišel do prvih svedrovcev na stojišču prvega raztežaja. Kasneje z orientacijo nisva imela težav. Po treh urah in pol sva bila na vrhu smeri. Smer se nama je zdela lepa in ravno pravšnja težavnost za najino formo. Sestopila sva po ferati do vstopa v Akademsko smer in nato po poti do parkirišča v kanjonu. Zvečer sta v Paklenico prišla Matija in Matevž.

V soboto smo se eni odpravili plezat. Eni na pohodno turo. Sandra in Andrej sta se odpravila na spoštovanja vredno turo iz Paklenice na Vaganjski vrh in nazaj. Vaganjski vrh je najvišji vrh Velebita. Grande course. Matija in Matevž pa v spoštovanja vredno najdaljšo smer v steni Aniča kuka, smer Zenit. Nanika in Metod sta se podala v Centralne kamine Jaz sem se v družbi Uroša, Maje, Rafa in Alojza odpravil v nekoliko lažjo smer Josipa Debelaka. Smer je bila tudi uživaška, ravno primerna za soboto. Po 6. raztežajih smo bili na vrhu. Sestopili smo mimo razgledne točke, kjer je pred mnogimi leti stala utrdba do vozila. Sledila je osvežitev v morju. Tudi to je pasalo po dveh dneh plezanja. Zvečer sta se nam pridružila Božo in Lidija. Povabila sta me, da se jima pridružim pri plezanju v nedeljo. Vabilu sem se z veseljem odzval.

V nedeljo se je Uroš zaradi rahle bolečine v kolenu odločil, da bo plezanje izpustil. Metod je Naniki obljubil tako njej željeno smer Danajo, ki sta jo zaradi gneče v smeri izpustila prejšnji dan. Jaz pa sem se pridružil Božu in Lidiji v smer Pero. V prijetnem klepetu z Lidijo mi je pot do vstopa pod Stup minila res hitro. Pod steno smo se opremili za plezanje. Božo se je zagnal v prvi raztežaj 6a in ga mojstersko splezal, tako kot se za alpinista njegovega kova spodobi. Z Lidijo sva mu sledila kot druga. Plezanje je bilo strmo in uživaško. Sledil je siten detajl v drugem cugu. Naslednja raztežaja sta lažja. Božo je vso smer splezal v vodstvu. Midva z Lidijo zadaj. Družbo so nam delali plezalci iz AO Kranj v sosednji smeri Karabore. Res fantastična smer šeste stopnje, ravno prava za mojo trenutno formo. Hvala Božu in Lidiji za povabilo. Na vrhu Stupa sta me že čakala Nanika in Metod, da se skupaj spustimo po vrvi v dolino. Treba bo počasi domov. Božo in Lidija pa sta s plezanjem nadaljevala v smeri Brid za veliki čekič. Poslovimo se in jima zaželimo srečno plezanje do vrha. Mi se spustimo po vrvi in odkorakamo do avta. Zalo hitro je minilo treba bo na pot domov. Imeli smo se luštno.

Splezane smeri

Petek

Oliver Dragojevič (Sandra – Andrej), (Raf – Uroš), (Maja – Nanika – Majda)

Oprosti mi Pape (Uroš – Majda), (Raf – Nanika), (Sandra – Andrej)

L”anno delle lumachi (Metod – Miha)

Sobota

Zenit (Matija – Matevž)

Smer Josipa Debelaka (Uroš – Miha), (Raf – Maja – Alojz)

Centralni kamini (Nanika – Metod)

Vzpon iz Paklenice na Vaganjski vrh in nazaj (Sandra – Andrej)

Nedelja

Pero (Lidija – Božo – Miha)

Brid za veliki čekič (Lidija – Božo)

Danaja (Nanika – Metod)

Klin (Matija – Matevž)

Glinščica

V soboto je bila za Primorski konec boljša napoved kot pri nas. Z Gabrom sva se že sredi tedna dogovarjala za plezanje na Primorskem. V petek zvečer pade končna odločitev, da greva v dolino Glinščice. S seboj povabiva še Meto in Žiga, ki sta se z veseljem odzvala. Iz parkirišča pri gostilni se odpravimo proti platami, kjer potekajo 100 meterske smeri. Z Meto se naveževa in splezava in splezava smer Senza none 2. Gaber in Žiga sta v smeri Senza none 1. Za Žiga je to prva več raztežajna smer v skali. Hitro smo na vrhu. Sestopimo mimo kapelice in se odpravimo v smer Spigolo verde. Tokrat sem v navezi z Žigom jaz, Meta pa je z Gabrom. Brez težav smo v štirih cugih res lepega plezanja na vrhu pri spominski plošči Tržaškega legendarnega alpinista Emilija Commicija. Malo se odpočijemo, okrepčimo in uživamo v pogledih na morje in stene na nasprotni strani doline. Z Gabrom imava še čas zato se odpraviva čez Commicijev greben. Meta in Žiga pa pod steno trenirata izdelavo sidrišč in druge veščine vrvne tehnike. Ura gre na 16to zato se odpravimo nazaj do vozila. Mene malo preganja čas, saj je ob 18h na Jesenicah prva finalna hokejska tekma v Alpski ligi.

Vipava Steber

V ponedeljek je bil prvi cilj dolina Glinščice smer Spigolo verde in še ena v ploščah. Med vožnjo na Primorsko je v Divači deževalo. V upanju da je v Glinščici vreme boljše smo se odpeljali do nazgledne ploščadi nad dolino. Sledilo je razočaranje. Meta je predlagala plan B, stene nad Vipavo. Z Gabrom sva bila seveda takoj zato. Malo sem bil skeptičen, ker sem bil prvič v tem koncu. Odločitev se je izkazala za odlično. V Vipavi ni deževalo, zato smo se odpravili do parkirišča nad kampom. Že urejenost na samem izhodišču je v meni naredila lep vtis. Za uvod v skalno sezono smo bili vsi trije enotnega mnenja, da splezamo smer Steber. V 15 minutah najdemo vstop in se opremimo z vso potrebno opremo za plezanje. Vstop je rahlo previsen 2m z dobrimi prijemi. Nato slediš razu do sojišča pod streho. Nadaljevanje smeri je detajl V- levo mimo strehe in nato desno do stojišča s klini, višje gor 5m pa je pravo stojišče na svedrovce. Potem sledita dva čudovita raztežaja plat, IV, ki malo spominjata na Paklenico. Zaključita se na razu. Sledi kakšnih 50 m hoje nato pa zadnji raztežaj po razu, kjer smer pride do stika s Furlanovo potjo na Gradiško turo. Zadnji raztežaj II-III ni opremljen s svedrovci., ostala smer pa je vzorno navrtana. Sestopili smo po markirani poti nazaj na parkirišče. Vsi smo bili enotnega mnenja, da se v Vipavo vrnemo.

NŠG ( Za dva groša fantazije)

Danes smo Metod, Mark, Grega in jaz izkoristili lep dan in se odpravili na Vršič. Grega in Mark v smer Mavrica življenja. Midva z Metodom pa sva bila enotna, da se podava v Maticovo smer za dva groša fantazije. Smer vstopi malo preden je vstop v Stoletje in Juševo. Začetni raztežaj je do prečke kar krušljiv in ti pošteno ogreje psiho. Po prečki se pridruži varianti Stoletja, kjer je kvaliteta skale veliko boljša. Smer gre čez plato nato pa zavije v desno zajedo. Na vrhu zajede slediš svedrovcem do naslednje zajedice, ki te pripelje na stojišče, ki je skupen s smerjo Stoletje. Nadaljevanje smeri poteka po vidnem kaminu III nato pa zavije desno in direktno navzdor čez črne plošče v plitev kaminček. Sledi še 5m zajedice V+ za mene detajl smeri na stojišče skupen z Juševo smerjo. Zadnji raztežaj je skupen in te pripelje na vrh smeri. Odločiva se za peš sestop. Grega in Mark pa se spustita po vrvi in se podata še v smer Rdeča pentlja. Lepa smer.

Petelin (Grapa za stolpom in grapa na stolp)

V četrtek sva se z Lukom odpravila v meni tako željeno grapo za stolpom v severnem ostenju Petelina na Mežaklji. To grapo že mnogo let opazujem iz pobočij Karavank. Že leta in leta odlašam in prelagam to turo na naslednje leto. V četrtek je napočil čas in sva šla. Ob 7:30 me Luka pobere in z avtom se odpraviva do prvega ovinka ceste, ki vodi na deponijo Mala Mežaklja. Tam parkirava vozilo in se odpraviva po strmem brezpotju v gozdu do vpadnice te grape. Po uri hoda sva na vstopu, kjer se opremiva za nadaljni vzpon. Vstop v grapo je najzahtevnejši del ture, 40 m skok, ki je bil mix skale, ledu in snega. Naklonina pa ne preseže 45°. Če bi bilo več snega skok ne predstavlja večjega problema saj je popolnoma zalit. Nadaljevanje grape gre po levi strani izrazitega stolpa vidnega iz doline. Potem pa za stolp in dalje proti robu Mežaklje. Grapa se konča kakšnih 100 m pod robom Mežaklje. Z Lukom sva prečila v levo na izrazit greben. Na tem mestu se odločiva, da končava z vzponom do roba, ker se je sneg prediral do pasu. Sestopiva po grapi do stolpa. Že nekaj časa opazujem iz ceste iz Mojstrane proti Hrušici grapo, ki se konča na desnem delu stolpa gledano iz doline. Danes je pravi čas zato ne oklevava in se povzpneva 30 m iz grape na škrbino med stolpom in ostenju. Na vrhu se nama odpre pogled v grapo, ki jo že dalj časa opazujem. Vsa navdušena sestopiva po tej grapi navzdol. Dolga je približno 200m naklonina je približno 35°. Pod grapo je nadaljevanje po dolgem meliščuv gozdu. Sestopiva po gozdu do ceste, kjer imava vozilo. Lepo izkoriščen dan v divjem svetu Mežaklje.

Grapa na stolp 200m, 35°, prva plezala Luka Karlin in Miha Novak v sestopu. Na nobenem spletu nisem zaznal, da bi bil po tej grapi kakšen vzpon.