Avtor: Michel G.

No pa smo odšli na krajši izlet v Rafovo IV ( zame V, glede na to, da sem prvič plezal kot vodilni 😊 ). Včeraj smo Luka, Lidija, Irena in jaz veseli odcepetali na Vršič kjer nas je že na samem začetku pričakalo presenečenje – zaprt parking in pony šov. Ker pa so varnostniki bili stari dolgoletni sodelavci in znanci, smo prostor za avto z lahkoto dobili. Dokaj hitro smo se znašli pod steno v Pocarski smeri v polni bojni opremi. V sami smeri nismo hiteli, saj smo imeli časa na pretek. Za nami je bila le ena sama naveza treh in, ker se je videlo, da se jim zelo mudi, smo jo pustili naprej. Vzpon je potekal umirjeno, zelo zbrano in predvsem varno. Korak za korakom do vrha in veselja, potem pa v dolino do končnega cilja t.i. analize… 😊

Zgodaj zjutraj sva se Goran in jaz napotila proti Vipavi. Nekako sva se dogovorila, da ponoviva smeri, ki smo jih preplezali s svojimi mentorji (za prvo samostojno plezarijo malo bolj znane). Po prvi preplezani smeri se je pokazalo, da je naveza lepo sinhronizirana. 🙂 V steni sva bila povsem sama, le nekaj feratarjev se je na vsake toliko prikazalo izza kakega drevesa. Sonce in vročina sta nas dohitela, ko sva preplezala polovico druge smeri, tako, da sva nekako zaobšla najhujši val. Parkrat so nam na pomoč priskočile tudi kače različnih vrst in oblik.(OPOZORILO: Bodite previdni, kač je OGROMNO!). V daljavi so se slišali tudi poki SV. Dan sva zaključila v gostilni s sočno limonado. 🙂

Seveda bi bil lahko tudi WI5, a žal ni bilo tako. Malo zaradi mojega nepopolnega znanja o ledni tehniki, kar je čisto razumljivo za novinca, malo zaradi pomankanja časa, predvsem pa zaradi čudnih vremenskih razmer. Matija V. in Andraž Š. sta se pravilno odločila za spust nekje na višini stotih metrov, tako kot ekipa pred nami. Obrniti takrat, ko je to potrebno je tudi del alpinizma, zato nismo bili razočarani. Izkušnja je bila odlična, veliko novega slišanega in veliko znanja absorbiranega. Manjka samo še praksa, nato pa novim WI naproti! 🙂

“Rana ura, zlata ura!” in tako je danes tudi bilo. Zgodaj zjutraj sva se z Maretom odpravila na dopoldanski oddih na Tošc! S polno bojno opremo čez hribe in doline proti grapi v vzhodnem pobočju gore. Glede na današnje vremenske razmere sva pričakovala tudi več planincev, a jih na našo srečo ni bilo veliko, tako, da sta nas celotno pot proti grapi spremljala veter, mir in tišina. Grapo sva preplezala dokaj hitro in brez problema, saj je bila podlaga odlična za “špikanje”! Na vrhu pa naju je pričakal lep razgled, sonce in seveda vročina. Tura je izpolnila vsa moja pričakovanja, tako, da edino kar lahko rečem je; “Bravo!”.

Včeraj smo se Goran Z., Luka L. in jaz z Rafom odpravili na kratko dopoldansko, sproščeno, prelepo turo preko zahodne grape na Viševnik. Vreme je bilo idealno s komaj kaj vetra, oplazil nas je šele malo pod vrhom. Pogledi na sosednje gore prav tako “zlata” vredne! Nedeljski dan je potekal tako kot mora. Na koncu pa kot vedno analiza! 😉